V obravnavanem primeru je sporno vprašanje vrednosti zalog po stanju na dan 31. 12. 1997 oziroma vprašanje utemeljenosti zmanjšanja vrednosti zalog, ki ga tožeča stranka utemeljuje z reklamacijo kupca. Sama vsebina reklamacijskega zapisnika (kot je povzeta v izpodbijani odločbi) tudi po presoji sodišča ne predstavlja zadostne podlage za sklep, da gre za zalogo, ki je brez vsakršne vrednosti, kot trdi tožeča stranka. Že iz zapisnika namreč izhaja, da zavrnitev prevzema s strani kupca ni dokončna. Navedeno, neizkazano trditev tožeče stranke pa negirajo tudi poslovni dogodki, nastali v letu 1998.

Davčni organ po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bil zavezan pristopiti k cenitvi knjiženih odhodkov. Po 4. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da sporni odhodki ne izpolnjujejo pogojev za davčno priznanje, je davčni organ te odhodke lahko v celoti opredelil kot davčno nepriznane. S cenitvijo namreč ni mogoče ugotavljati upravičenosti oziroma potrebnosti odhodkov v smislu 29. člena ZDDPO-2.

Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da v nobenem predpisu ni določeno, kakšna mora biti vsebina potnega naloga. Je pa v SRS 39, ki vsebuje računovodske rešitve za male samostojne podjetnike, določeno, da morajo knjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih listinah (SRS 39.18). Vsebinsko enako določbo vsebujeta tudi SRS 21 in SRS 22. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Te določbe v celoti veljajo tudi za potni nalog in obračun potnih stroškov v zvezi z upoštevanjem izplačil kilometrine delavcem kot davčno priznanih odhodkov zavezanca.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvam, ki so podlaga povečanju prihodkov iz naslova neevidentiranih prihodkov od prodaje trgovskega blaga. Na podlagi nespornih dejanskih ugotovitev pa je sklep davčnega organa, da gre za (prikrito) izplačilo dobička, od katerega je izplačevalec pod določbi 32. člena ZDDPO dolžan obračunati in plačati posebno akontacijo dohodnine (davek do dohodkov iz premoženja), tudi po presoji sodišča utemeljen. Stališče tožnika, da v navedeni določbi zakona ni podlage za obdavčitev, ker družba dobička ni imela in zato dividend ni izplačala, ni utemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno prav to, da je bil dobiček družbe tožnikoma kot družbenikoma izplačan na prikrit, torej formalno neizkazan način.

V zvezi z gradnjo osnovnega sredstva v lastni režiji med strankama ni spora o tem, da je davčni zavezanec opravil dela, ki povečujejo vrednost osnovnega sredstva. Sporna tudi ni vrednost vloženega dela. Stališče, da bi tožnik…