Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer.

V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega…

Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu. Navedeno torej velja ne glede na očitke davčnega organa o namenu, ki da je bil v izognitvi plačilu 25 % davka na izplačilo dobička ter o ohranitvi pravic v tožeči stranki s strani družbenika, o povezanosti oseb, udeleženih pri transakciji ter o nižji obdavčitvi kupnine za lastni delež kot izplačanega dobička. Ker zakon v trenutku nastopa davčne obveznosti ni določal dodatnih pogojev za (ne) priznanje obdavčitve odkupa lastnih poslovnih deležev in prejete kupnine na podlagi ZDoh-2 oziroma za obdavčitev le-te kot dividend, pa tudi ni upoštevna presoja ekonomske in poslovne…

Tožnik je odbitek DDV uveljavljal na podlagi sklepa o domiku, čeprav le-ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za uveljavljanje odbitka. Tožnik je na sklepu namreč sam napisal, da je bila kupnina plačana ter da je sklep postal pravnomočen ter da uveljavlja odbitek. V primeru, če je kot plačnik DDV določen dolžnik, sodišče v njegovem imenu plačati DDV ter pred plačilom obvestiti pristojni finančni urad, pri čemer se kot obvestilo lahko šteje tudi sklep o izročitvi nepremičnine, če vsebuje vse podatke (višina plačila, kdaj bo plačilo izvedeno, za račun katerega zavezanca); kupec nepremičnine pa lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi sklepa o izročitvi, na katerem je sodišče obračunalo DDV, če le-ta vsebuje vse predpisane podatke. Šele po izdaji sklepa o poplačilu bo dejansko razvidno, kaj se iz kupnine plačuje in šele tedaj bo zavezanec prejel listino oz. račun, iz katerega bodo razvidni podatki o DDV ali DPN.