Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi – da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Toženka sporne zaveze…

Začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v tožnikovem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 20. 12. 2019, kar jasno izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so bile, po ugotovljenem zgoraj, zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, je izpodbijani sklep prenehal veljati, s tem pa so tudi prenehali njegovi pravni učinki na tožnikov pravni položaj.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo X Ips 218/2014 z dne 15. 7. 2015 že presojalo sporno določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (drugi in tretji odstavek 2. člena) in glede razlage besedila, ki se v angleščini glasi: ”The existing taxes to which the Convention shall apply are in particular” zavzelo stališče, da gre za taksativno navajanje posameznih vrst davkov, za katere se uporablja Konvencija in ne za primeroma (eksemplifikativno) navajanje posameznih vrst davkov.

Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.

Glede na predhodno navedeno je za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja bistveno, da je bil pravni posel ali več pravnih poslov sklenjen z izključnim ali bistvenim namenom, da se prepreči doseganje cilja davčnega predpisa (umeten konstrukt brez ekonomskih razlogov), kar mora temeljiti na objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi, česar pa sodišče v konkretnem primeru ne more preizkusiti.

Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.