Iz pogodbe o skupnem podvzemu dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.

Kljub temu, da je sodišče v prejšnjem postopku izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, to ne pomeni, da davčni organ ni bil vezan na razloge iz obrazložitve te sodbe v zvezi s položenim zneskom gotovine. Davčni organ je v ponovljenem postopku vezan ne le na pravno mnenje sodišča, ampak tudi na s sodbo ugotovljena dejstva oziroma dejansko stanje.

Pri izplačilih občine A. je davčni organ pravilno odločil, da ne gre za sredstva, do katerih bi bila tožnica upravičena na podlagi povračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravičenci praviloma dobili eno nakazilo v višini 2.038,25 EUR za en telefonski priključek, razen nekaj oseb, ki so bile povezane z občino A. Med njimi je tudi tožnica, ki je prejela več nakazil zgoraj navedenega zneska, nekatera med njimi na TRR svojih družinskih članov. Pri tem so bili v nekaterih primerih kot prejemniki navedene druge fizične osebe, s čimer je občina po mnenju davčnega…

Direktiva 2009/28/ES5 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana6 v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave.

Ob upoštevanju dejstva, da v spisovnem gradivu ni niti ene listine – izvršilnega naslova, na katerega se v sklepu o izvršbi sklicuje davčni organ, so bili tako višina glavnice, kakor tudi stroški in sklep o stroških davčne izvršbe določeni neupravičeno in bi navedeno moral upoštevati organ druge stopnje, ko je odločal o pritožbi.

Zoper sklep o davčni izvršbi je sicer dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Tožnici sta na podlagi najemne pogodbe za poslovni prostor od sodišča zahtevali, naj tožencu naloži plačilo premalo plačane najemnine. Navedli sta, da je bila dogovorjena mesečna najemnina 500 EUR, toženec pa je plačeval le 387,50 EUR, ker je od zneska 500 EUR znesek davka odvajal državi. Plačilo razlike sta zahtevali od sklenitve pogodbe 5. 3. 2014 do 5. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za obdobje pred majem 2016. V preostalem pa je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v preostalem delu. Obrazložilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da mora toženec po davčnih predpisih za tožnici odvesti davek. Ker v pogodbi ni bilo izrecno napisano, da dogovorjeni znesek najemnine predstavlja neto znesek, je presodilo, da je pogodbo mogoče razlagati le tako, da je bil v pogodbi…

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.