Za ugotovitev, ali tožnica skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi lahko imela le odvetniška družba kot izvajalka BPP, ki je upravičena do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa na kakršenkoli način udeležena, torej ne kot stranka ne kot stranski udeleženec. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep.

ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.

Očitno je, da je Delovno in socialno sodišče štelo dopolnitev tožbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, za tožbo v socialnem sporu. V nasprotnem primeru ne bi prisodilo stroškov te odvetniške storitve. Po besedah tožeče stranke je upravičenec sam vložil pritožbo zoper odločbo Komisije druge stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ta je to pisanje odstopil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je upravičenca pozvalo k dopolnitvi, kar je zanj storila tožeča stranka. Šlo je torej za laično tožbo, ki ni bila sposobna obravnave. Tako drži, da gredo tožeči stranki stroški za sestavo tožbe.

Legalnost objekta je treba presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta.

Iz relevantnih materialnopravnih predpisov izhaja, da bi investitor za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Desti odstavek 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni…

V prvi vrsti tožena stranka ni odločila o celotni zahtevi za povrnitev stroškov. Med ostalim je tožnik priglasil tudi davek na dodano vrednost. Tega tožena stranka ni vzela v obzir; te postavke stroškovnika ni obravnavala v svojem sklepu. Slednji se zato ne da preizkusiti.

Sodišče pa tudi ni zasledilo obrazložitve zavrnitve plačila pregleda zadeve, posveta s stranko in vpogleda v spis. Tožena stranka je resda zapisala, da ni priznala nagrade za sestanek s stranko in vožnje do Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, toda o naštetih izdatkih se ni izrekla. V tem pogledu je njen sklep pomanjkljiv.

Ker OT jasno določa, da se nagrada za nepravdne postopke odmerja po tarifnih številkah vsebovanih v IX. poglavju OT, ni mogoče pritrditi toženki, da je analogna uporaba 18. in 19. člena OT utemeljena zato, ker so se družinske zadeve pred uveljavitvijo DZ obravnavale bodisi v pravdnem bodisi v upravnem postopku, kjer se je prav tako uporabila tar. št. 18. Kako so se te zadeve obravnavale pred uveljavitvijo DZ in ZNP- 1 ni relevantno, ampak je relevantno, v katerem postopku je odvetnik nudil storitve in kako se storitve, opravljene v tem postopku, obračunajo po OT, veljavni v času, ko se nagrada odmerja.

Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi. Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.

Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da pravni posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče RS v svoji praksi že večkrat pojasnilo, pri čemer je navedena pojma jasno razmejilo in pojasnilo bistvene razlike med njima.

Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine.