Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.