ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, prav tako pa različno ureja pretrganje zastaranja odmere in izterjavo davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Če tožniku storitve po računih sploh niso bile opravljene, to pomeni neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato bi ob ustrezno obrazloženi ugotovitvi, da navedeni pogoj ni izpolnjen, v zadevi tožniku dodatni DDV moral biti odmerjen iz tega razloga, pri tem pa nadalje niti ne bi bilo pomembno (ne)izpolnjevanje ostalih pogojev (med katere sodi tudi ustreznost računa). Dejstvo, da naj storitve ne bi bile opravljene, sploh ni bilo predmet ugotavlja na prvi stopnji. Izpodbijane odločbe v tem smislu, ni mogoče preizkusiti. Razlogovanje v njej je namreč v nasprotju samo s seboj, saj se tožniku pravico do odbitka izrecno odreka zaradi neizpolnjevanja 2. (in 3.) pogoja za odbitek, pri čemer pa davčni organ navaja po vsebini okoliščine, ki bi narekovale nepriznanje pravice do odbitka zaradi neizpolnjevanja 1. pogoja.

Plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse sta postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR. Postopek davčne izvršbe se je tako začel v petletnem relativnem zastaralnem roku 29. 11. 2012 z izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. Ker je bila obveznost iz naslova sodne takse po naveden sklepu le delno poravnana, se je postopek davčne izvršbe nadaljeval s sklepom na tožnikova denarna sredstva in s sklepom na denarne prejemke tožnika. Od 23. 4. 2019, ko je bil zastaralni rok nazadnje pretrgan, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je 13. 11. 2019, pa še ni preteklo pet let. Pretekel tudi še ni desetletni absolutni zastaralni rok.

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja zakonsko določen pogoj, da davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu razpolagati zgolj s premičninami (v konkretnem primeru so to zlate palica), ki so v lasti davčnega zavezanca oziroma na katerih ima davčni zavezanec lastninsko pravico. Dokazno breme je v konkretnem primeru na davčnem organu, ki mora v obrazložitvi izpodbijanega akta jasno navesti pravno podlago za odločitev in tudi vsa dejstva, okoliščine in dokaze iz katerih izhaja, da konkreten primer izpolnjuje vse zakonske pogoje določbe, na katero se odločitev opira. Davčni zavezanec pa tudi sicer ne more dokazovati negativnih dejstev, to je, da nima lastninske pravice na predmetnih zlatih palicah. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa ne izhajajo jasni razlogi, dokazi in dejstva, ter pravna ocena teh dejstev, na podlagi katerih sta prvostopenjski in pritožbeni organ v konkretnem primeru…

Po vsebini gre dejansko za stroške odvetnika, sodnega izvedenca in sodne takse. Uveljavljani stroški ne izkazujejo narave katerega izmed davčno priznanih stroškov po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 oziroma da ne gre za vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih plača zavezanec.

Z nakupom lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo se zasleduje jasen pravno poslovni temelj (kavza) z dopustnim in razumnim poslovnim ciljem – družbenik odsvoji svoj poslovni delež oziroma njegov del, ki ga pridobi gospodarska družba, družbenik pa od gospodarske družbe za to pridobi kupnino. Glede na navedene ekonomske in pravne značilnosti se prodaja oziroma nakup lastnega poslovnega deleža bistveno razlikuje od izplačila dobička, saj pri izplačilu dobička družbenik ohrani svoj poslovni delež. Tudi dejstvo, da gre za posel med povezanimi osebami, ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika njegovi lastni družbi. Enako velja za dejstvo, da poslovne deleže gospodarska družba odkupi z lastnimi sredstvi, ki bi jih sicer lahko izplačala kot dobiček družbenikom. Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenica kot prodajalka…

Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.

ZDavP-2 določa posebej in drugače od ZUP ne le dolžino objektivnega roka, temveč tudi začetek njegovega teka, ki se torej veže na vročitev odločbe.

Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.