V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.

Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.

Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni…

Tožena stranka je v svoji prvi odločbi, s katero je odpravila prvo odmerno odločbo z dne 24. 11. 2015, ugotovila kršitev tožničine pravice do izjave, saj se v prvem postopku tožnica ni imela možnosti opredeliti do spornega dohodka iz tujine. Če pa tožnica te možnosti ni imela, tudi ni imela možnosti uveljavljati spornih stroškov. Stališče tožene stranke, da je bila kršitev v ponovljenem postopku ustrezno odpravljena že s tem, ko je bil upoštevan ugovor v zvezi z vrsto dohodka, ni pravilno. Ob dejstvu, da se tožnica ni imela možnosti se izjaviti glede spornega dohodka pred izdajo odmerne odločbe, prav ta okoliščina predstavlja utemeljen razlog za navajanje novih dejstev in dokazov že v pritožbi, kot to določa tretji odstavek 238. člena ZDavP-2, vsekakor pa tudi v ponovljenem postopku odmere dohodnine.