Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.

Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke.

Izpodbijani sklep predstavlja procesno odločitev, ne pa odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Procesni sklepi pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper dokončni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, v danem primeru je to dokončna odločba o odmeri davka na dodano vrednost in davka od drugih dohodkov.

Po drugem odstavku 3. člena prodajne pogodbe je kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik.

Kot izhaja iz tožbe in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ tožniku na podlagi zapisniških ugotovitev iz postopka pri Plavalnem klubu A. po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leti 2017 in 2018 in mu v navedenih postopkih izdal novi odločbi. Morebitne procesne kršitve, ki naj bi jih davčni organ storil v obnovljenem postopku in s katerimi poskuša utemeljiti svojo pravno korist za vstop v postopek DIN, lahko tožnik uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdane upravne akte. Na ta način lahko učinkovito zavaruje svoje pravice v samostojnem davčnem postopku.

Če tuj zavezanec za DDV v Sloveniji opravi storitve s področij, navedenih v 29. členu ZDDV-1, kjer je določena vstopnina ali drugačno plačilo, ki posamezniku podeli pravico do dostopa do prireditve/tečaja, je kraj obdavčitve teh storitev v Sloveniji. To pa v povezavi s 74. členom ZDDV-1 pomeni, da tak tuj davčni zavezanec ne izpolnjuje negativnega pogoja iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1.