Monthly Archives: August 2023

Tožnici sta na podlagi najemne pogodbe za poslovni prostor od sodišča zahtevali, naj tožencu naloži plačilo premalo plačane najemnine. Navedli sta, da je bila dogovorjena mesečna najemnina 500 EUR, toženec pa je plačeval le 387,50 EUR, ker je od zneska 500 EUR znesek davka odvajal državi. Plačilo razlike sta zahtevali od sklenitve pogodbe 5. 3. 2014 do 5. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za obdobje pred majem 2016. V preostalem pa je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v preostalem delu. Obrazložilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da mora toženec po davčnih predpisih za tožnici odvesti davek. Ker v pogodbi ni bilo izrecno napisano, da dogovorjeni znesek najemnine predstavlja neto znesek, je presodilo, da je pogodbo mogoče razlagati le tako, da je bil v pogodbi…

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.