Po 152. členu ZUP se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo, še preden je bilo o navedenem predhodnem vprašanju sploh odločeno, pri čemer pa tudi sama prehodnega vprašanja ni rešila, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.

Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob…

Pri odločitvi, da so v obravnavanem primeru pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana tožniku kot predkupnemu upravičencu, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo.

Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.

Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami…

Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa ne sodi med navedene sklepe in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Davčni organ se je pri svoji presoji pravnega vprašanja, v katero tarifno številko KN se uvršča obravnavano vozilo, v celoti oprl na mnenje Oddelka za TARIC. Tožnik je temu mnenju ugovarjal, in sicer je dal nanj številne argumentirane pripombe, pri čemer se je tudi skliceval na predlagane oziroma predložene dokaze (ogled vozila in listinske dokaze ter predložene barvne fotografije vozila). Davčni organ je tožnikov ugovor pavšalno zavrnil z ugotovitvijo, da navedbe tožnika iz ugovora in predložena dokazila ne predstavljajo ničesar novega, kar posredovana informacija pristojnega organa za uvrstitev blaga v KN ne vsebuje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe finančnega organa niso razvidni nobeni zaključki glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj finančni organ zgolj navaja, katere priloge je tožnik dostavil z vlogo. Obrazložitev finančnega organa ne ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, saj ni razvidno niti dejansko stanje niti niso razvidni odločujoči razlogi za zavrnitev tožnikove vloge.

Nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.

Ugodnosti po 72. členu ZDDPO-2 se upravičenim prejemnikom obresti priznajo le pod pogojem, da znesek plačanih obresti ni večji, kot bi bil plačan nepovezanim osebam. Davčne ugodnosti se zato ne priznajo, če so obresti plačane po obrestni meri, ki presegajo zadnjo objavljeno, ob času odobritve posojila znano priznano obrestno mero. Izjema pa je določena v primeru iz drugega odstavka 19. člena ZDDPO-2, to je v primeru, če zavezanec dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dobil posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere po tem odstavku, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe.