Z lastninsko tožbo tožnica, ki zatrjuje, da je dejanska lastnica, zahteva od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice pravno izročitev svoje stvari, torej izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, tožnici, ki je po tožbenih navedbah dejanska lastnica, onemogoča polno izvrševanje njene lastninske pravice, ki bo omogočeno šele z izdajo zahtevane zemljiškoknjižne listine, ko bo lahko tudi pravno razpolagala s svojo nepremičnino. Tak zahtevek ne zastara.

Ker tožeča stranka ob vložitvi napovedi za dohodnino ni uveljavljala zmanjšanja osnove za dohodnino, to je stroškov za ločeno življenje, stroškov prehrane in stroškov najemnine, je tožena stranka ravnala pravilno, ker ji teh stroškov ni priznala.

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 je za nastanek davčne obveznosti potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik.

Pri davčni izvršbi gre za poseben postopek, ki se opravi v primeru, kadar dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu.

Kolikor zavezanec svoje obveznosti ne plača, je predmet izvršbe tisti del premoženja dolžnika, na katerega se lahko poseže z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti.

Ob pravilni uporabi zakonskih določb je bil delodajalec tisti, ki je moral ob izplačilu odpravnine v primeru upokojitve za tožnico obračunati davke in prispevke in jih v predpisanih rokih tudi plačati. Izhodišče za ta obračun je bil glede na tožničino pogodbo o zaposlitvi seštevek njenih bruto plač. Stranki bi morali v pogodbi izrecno določiti, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo tožnici oziroma, da mora tožena stranka ta znesek še posebej obrutiti in za tožnico obračunati in plačati še posebej tudi davke in prispevke.

Drugače izhaja iz ugotovitev davčnega organa, ki za vsak posamezen račun podrobno navaja, v čem je pomanjkljiv kot listina in nato analizira še vse ostale okoliščine v zvezi z njegovo izdajo oziroma prejemom ter zaračunanimi storitvami. Pri tem ugotavlja, da so računi nepopolni, ostala dokumentacija pa prirejena oziroma naknadno sestavljena za namene DIN in obenem neustrezna. Na podlagi takšnih ugotovitev davčni organ zaključi, da ni dokazil o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in tudi ne, da so bile uporabljene pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, ter zato odbitka vstopnega DDV po teh računih tožeči stranki ne prizna.

Tožnica je v upravnem postopku predlagala izvedbo dokazov ter med drugim predlagala zaslišanje B.B., nekdanje direktorice marketinga in prodaje, pri čemer je davčni organ navedeni dokazni predlog zavrnil kot nepotreben, iz razloga, ker je slednja v postopku izdaje izpodbijane odločbe podala pisno izjavo (pri čemer je šlo zgolj za kratko elektronsko sporočilo). S tem, ko je tožena stranka štela, da omenjeno elektronsko sporočilo B.B., dano v postopku, zadošča, ter da iz navedenega razloga zaslišanje B.B. ni potrebno, po sodni presoji ni ravnala pravilno. Sodišče zato pritrjuje tožnici, da ji je bilo z opisanim postopanjem kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP.

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bile v obravnavani zadevi v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z dejstvom, da predmetni odhodki niso bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa sprejel kot pravilno, vendar iz drugih razlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost, da bi se do teh ugotovitev izjasnil pred izdajo te odločbe, kar po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Vrhovno sodišče je presojalo, ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe. Presodilo je, da je v tej zadevi odgovor pritrdilen, saj je prodajalec s takšno pogodbeno klavzulo uresničeval pravico do odbitka. Dogovor o izbiri davčnega režima po 45. členu ZDDV-1 je tako sestavni del kavze pogodbe. Ker kupec na izbiro davčnega režima ni pristal, marveč je bil pripravljen plačati tisto, kar mu bo naložila FURS, do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe ni prišlo.

V obravnavanem postopku, katerega predmet je sklep o ustavitvi postopka (zaradi plačila dolga), se tožnikovi ugovori (da plačilo dolga ni bilo zakonito izvedeno) niso presojali. Slednje namreč ni bilo predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčne izvršbe in se v navedenem postopku ni ugotavljajo.