Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnik stanovanja v A., ki meri več kot 30,00 m2, in v katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravni ureditvi ZSRT gre za počitniško stanovanje. Sodišče ob tem opozarja na določbo 7. točke 4. odstavka ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na „sezonsko ali občasno“ rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja.

Iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora. Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.

Tožeča stranka v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti, ki se ji nalagajo s citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1, in sicer da je uvožena vozila odpeljala v državo članico in jih tam tudi dejansko predala deklariranima tujima prejemnikoma. Da so bile prevozne listine CMR, ki jih je tožeča stranka predložila v fotokopijah, nepravilno in nepopolno izpolnjene, v tožbi niti ni več sporno. Pri čemer pa nepopolnost listin in neujemanje podatkov iz CMR, MRN in računov ni edini, temveč le eden od razlogov za to, ko se ugotavlja neopravičenost oprostitve davka po ZDDV-1 in po PZZDV-1, oziroma ko se ugotavlja sodelovanje tožeče stranke pri davčni utaji.

Posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita – to je izplačilo drugih prejemkov.

Vrednost kapitala ob odsvojitvi, razvidna iz prodajnih pogodb, ni ustrezala vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se v takšnem primeru za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Navedena določba ZDoh-2 predstavlja pravno podlago za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ki se upošteva v postopku odmere davka od dobička iz kapitala. V obravnavanem primeru pa davčni organ primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi ni ugotavljal, kot to izhaja iz določbe 99. člena ZDoh-2, pa bi jo moral, s čimer je napačno uporabil materialno pravo.

Za zastaranje pravice do izterjave NUSZ se uporabljajo določbe ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Zastaranje pravice do izterjave davka urejata določbi 125. člena in 126. člena ZDavP-2.

Davčni organ je pravilno pri svoji odmeri izhajal iz tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin v času pridobitve in sam ugotovil tržno vrednost predmetnih nepremičnin v času pridobitve.

Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.