Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita transakcija – to je izplačilo drugih prejemkov.

Ni spora o tem, da je A. A. s tožnikovega bančnega računa dvignila 528.662,00 EUR gotovine, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa, da ni dokazal svoje lastne porabe teh gotovinskih sredstev, obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, to po presoji sodišča pomeni, da je glede teh gotovinskih sredstev jasno le, da je A. A. tista, ki je z njimi zadnja razpolagala, torej tega ni mogoče opredeliti drugače kot njen drugi dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2.

Kot izhaja iz določb ZDDV-1 in PZDDV-1, se z njimi uvaja oprostitev plačila DDV in s tem ureja situacija, ki prestavlja izjemo od siceršnje obveznosti plačila DDV, le-ta pa narekuje dosledno upoštevanje predpisanih pogojev in obenem vzpostavlja dolžnost zavezanca za davek, da dokazuje njihovo izpolnjevanje. Ni torej na toženki, da še posebej poziva tožnico k dopolnjevanju dokumentacije, ki jo je le-ta dolžna predložiti in jo je tudi že predložila na podlagi poziva, da zatrjevano oprostitev dokaže, kot se zahteva v tožbi, temveč je na tožnici, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev.

Davčni organ je v obravnavanemu primeru pravilno uporabil določilo četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, po katerem krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije. Davčni organ je v obravnavanem primeru ustavil postopek DIN s področja DDV pri tožniku, ker je ugotovil, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, kar pomeni, da je v celoti sledil tožnikovim obračunom DDV za navedena obdobja.

Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.

Upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine, če ugotovi, da je zavezanec za dohodnino prejel še druge obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi ni navedel. Prekluzivni subjektivni šestmesečni rok za obnovo postopka prične teči, ko je organ, pristojen za obnovo postopka, mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.

Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče, niso izključeni, na kar kaže že dikcija navedene določbe, da se trditve ”praviloma” dokazujejo z listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali so nepopolni. V konkretni zadevi je davčni organ zavrnitev dokaznih predlogov utemeljil s sklicevanjem na listine (pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in ZPP ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.

Prodajna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženko dne 22. 8. 2017 prikriva mešano (prodajno darilno) pogodbo, pri kateri je zaradi močnih subjektivnih prvin kavze tožnikova predkupna pravica izključena. Ker tožnik ni tretja poštena oseba, ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 50. člena OZ .

ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu v obravnavani zadevi na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar sta, kot že navedeno, davčni organ in toženka v obravnavani zadevi tudi storila, s čimer se strinja tudi sodišče. Če zavezanec sam zatrjuje obseg premoženja, to pa je lahko dejstvo, ki davčno osnovo povečuje, in je davčni organ takšno zatrjevanje sprejel (se z njim strinjal), dejstvo postane nesporno.

Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.

Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).