Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev.

Tožnik kolektivno upravlja…

Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari.

V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.

V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis…

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.

Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.

V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek…

ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.