Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.

Še neuveljavljena pravica do odbitka se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje…

Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.

Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med…

Toženka je vsled ugovora, ki ga je vložil tožnik, ugotovila, da je v postopku prišlo do očitnih napak in kršitev pravil postopka; tako je toženka ugotovila, da po kriteriju BT1 iz recenzentskega mnenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so recenzenti po tem kriteriju upoštevali le znanstveno odličnost vodje prijavljenega projekta ali pa tudi drugih sodelujočih, prav tako pa iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se panel opredelil do odziva, ki ga je podal tožnik. Vendar pa ne ne izhaja nobena vsebinska utemeljitev zavrnitve tožnikovih ugovornih očitkov, čeprav, kot rečeno, je tudi toženka sama v postopku ugotovila utemeljenost teh očitkov.

Po vpogledu v tožnikove pogodbe, sklenjene s tujimi družbami, sodišče ugotavlja, da gre za tipske pogodbe z enako vsebino, ki se razlikujejo le po generalijah, pri tem pa, čeprav se s pogodbo potrjuje prejem vozil, ni razvidno, kdo poimensko je njihov prevzemnik, kakšno je stanje kilometrov in goriva. Tožnik po neprerekanih ugotovitvah o tem tudi ni vodil evidence niti dokumentacije o vračilu vozil, prav tako pa strankam ni zaračunaval nadaljnjih kilometrov, goriva. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi on in omenjene tuje družbe imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina teh pogodb, temveč so bile le-te sklenjene le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njimi učinkuje pogodba s takšno vsebino.

Po prvem odstavku 140. člena ZDavP-2 zavezanec za podaljšanje roka za pripombe na zapisnik lahko zaprosi do izteka roka za pripombe, kar je tožnik nesporno storil. Sklep o podaljšanju roka je bil tožniku vročen preko portala eDavki. Pri takšni vročitvi velja pravilo iz 85.a člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec dokument prevzeti v roku 15 dni od dneva, ko mu je bilo poslano obvestilo o tem, da je dokument odložen na portal eDavki. Ni sporno, da je tožnik sklep o podaljšanju prevzel znotraj 15-dnevnega roka, pri čemer je bil na to, da ga mora prevzeti v tem roku, v nasprotnem bo veljala fikcije vročitve, izrecno opozorjen tudi na obvestilu. Ravnanje, ki ga je skladno s pravili vročanja preko portala eDavki in samim opozorilom davčnega organa na obvestilu, se ne more šteti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje postopka.

Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.

Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.

Iz listine promemoria, ki se nanaša na vlagatelje, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo so bili udeleženci v kapitalu te družbe. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem naziranju, da za samo imetništvo deleža v kapitalu, ob odsotnosti izrecnih kogentnih pravil o nasprotnem, ni bistveno, ali se kapital pridobi z lastnimi, tujimi, izposojenimi ali kakšnimi drugačnimi sredstvi. Vendar pa, glede na to, da tožnik svoje udeležbe v kapitalu sploh ni izkazal, to niti ni bistveno za odločitev v tej zadevi, posledično pa tudi niso relevantni tožbeni ugovori, da naj se drugostopenjski davčni organ ne bi izjasnil o tem, da ni podlage, da bi tožnik moral hraniti potrdila o vplačilu kapitala, oz. da ni drugih razlogov, da bi se hranila več let stara potrdila v tej zvezi.

Odmera davka tožniku v obravnavanem primeru ni zastarala, saj tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je zavezanec…

Sodišče se strinja s tožnikom, da se v izpodbijani odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statičen delovni stroj opravljal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz obrazložitve odločbe toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, zaradi katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.