Po presoji sodišča bi morala toženka še pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotoviti, kolikšen znesek je tožnik v postopku dejansko prejel, saj bi le tako lahko zadostila pogoju iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, v skladu s katerim toženka od tožnika ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko prejel. V konkretnem primeru bi lahko tožena stranka še pred izdajo odločbe navedena dejstva preverila že iz uradnih evidenc, saj je bila tožena stranka v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1598/2017 Republika Slovenija.

Tožnik utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa zavezancev…

Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.

Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem…

IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.

Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo…

Davčni organ ni obrazložil, zakaj asfaltno bazo šteje med gradbeno inženirske objekte. Tožnik je pojasnjeval in dokazoval, da je svojo asfaltno bazo kupil rabljeno ter jo dal prepeljati čez celo Evropo in jo nato postaviti v Sloveniji, česar davčni organ, ni problematiziral. Kot tožnik pravi v tožbi, je temeljna značilnost njegove asfaltne baze mobilnost. Kolikor pa je temu tako, po naziranju sodišča to pod vprašaj postavlja opredelitev tožnikove asfaltne baze kot gradbeno inženirskega objekta, ki jo davčni organ izvede zgolj na abstraktni ravni.

Z davkom od dobička iz kapitala se obdavči vse odsvojitve nepremičnin, pri katerih je dosežena razlika med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi, pri tem pa ni pomembno, ali je odsvojitev odplačna ali ne, torej ali je zavezanec ustvaril dobiček v materialnem pomenu besede. Pri tem tudi menjava solastniških deležev ni ena od izjem, ki bi ne bila obdavčljiva. Odmera davka od dobička iz kapitala namreč ni vezana zgolj na prejem dohodka (v smislu izplačane razlike v vrednosti nepremičnin), ampak na odsvojitev kapitala in pri tem doseženo razliko med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi.

Davčni organ je iz prilog, ki jih je tožnik predložil v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2011, preveril navedbe tožnika, da je bilo opravljeno večje število transakcij, zlasti v letu 2012, iz enega bančnega računa tožnika na drugega, odprtega pri banki A., d.d., vendar iz opisa namena nakazil ni bil razviden namen „trajnikov“. Pri tem davčni organ ugotavlja, da opis namena transakcij „prenos ali transfer of savings“ še dodatno dokazuje, da je tožnik dejansko prejel dohodke, ki jih davčni organ po presoji sodišča pravilno opredeljuje kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.

Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku…