Po presoji sodišča je argumentacija drugostopenjskega davčnega organa glede podanosti objektivnega elementa zlorabe delno preskopa in je ni mogoče preizkusiti. Zgolj ker gre za prenos na povezano osebo ne povzroča davčne nedopustnosti posla, saj ni mogoče reči, da sama pogodba, sklenjena med povezanimi osebami, ne ustvarja opisanih učinkov oz. da gre za zlorabo.

Neupravičena pridobitev davčne ugodnosti mora biti glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oz. več njih, kar pomeni, da so drugi, nedavčni cilji pri tem nepomembni oz. zanemarljivi, kot to izhaja iz že zgoraj citirane instančne sodne prakse.

Posel ne more biti hkrati navidezen in obenem predstavljati tudi zlorabe oz. zaobida. Zato mora biti artikulacija tozadevnega očitka s strani davčnega organa jasna, če naj se tožniku resnično omogoči možnost izjave v tej zvezi. Očitki na drugi stopnji, češ da niso izkazani ekonomski razlogi za nobeno od sklenjenih posojilnih pogodb ter da posli niso sledili samostojnemu gospodarskemu cilju, temveč le pridobitvi davčne ugodnosti, pa to zamegljujejo, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pojasnilo toženke v odgovoru na tožbo, da se je drugostopenjski organ res skliceval na okoliščine, ki se ugotavljajo pri poslih iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, a se je tako le na širši način potrjevalo, da je šlo za fiktivne posle, posledično ni logičen. Tega toženka tega tudi ne more sanirati v odgovoru na tožbo, v katerem šele prvič konkretizira očitek, da je šlo za relativno navidezne posle. Vendar pa hkrati ni opredeljeno, kateri je potemtakem prikrit pravni posel,…

Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvena in učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katerega se nanaša. Organ, ki odloča v konkretnem postopku odobritve pravnega posla, pa ima po določbi šestega odstavka 24. člena ZKZ možnost, da preveri dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje statusa kmeta. Tako ni mogoče pritrditi tožbeni navedbi, da toženka ni pristojna za ugotavljanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa kmeta. Upravičeno pa tožnik ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je organ sploh podvomil, ali je tožnik kmet (glede na to, da je imel pravnomočno odločbo o statusu kmeta). Sodišče se strinja s tožnikom, da časovna oddaljenost pridobitve statusa kmeta sama po sebi ne more biti ustrezen razlog. V tem delu sodišče izpodbijane odločbe zaradi tako pomanjkljive obrazložitve ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka…

Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila družbi, tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila. Davčni organ je te prejemke obravnaval kot druge dohodke in odmeril dohodnino.

Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati. Te dohodke je davčni organ pravilno obdavčil.

Sporno je pravno vprašanje, ali predstavlja prejemek s strani delodajalca (Policije) kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčljiv dohodek. Uporaba lastnih oblačil v službene namene je sicer določena z ZODPol, vendar pa navedena civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista. Za uniformo policije in za stroške njenega vzdrževanja velja izjema, zato ne štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. To pa ne velja za uporabo civilnih oblačil (ki jih kupuje tožnik) v službene namene. Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja.

Tožnik, četudi je v nasprotju z zakonom posloval gotovinsko, z verodostojnimi listinami ni dokazal povezave med gotovinskimi dvigi in plačili računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi izhaja, da tožnik glede tega ne razpolaga z drugimi listinami, glede samega gotovinskega poslovanja pa ne razpolaga z nobeno verodostojno dokumentacijo in izvirnimi listinami po SRS (blagajniški izdatki, blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik, itd.), iz katerih bi bilo razvidno, komu in kdaj je bila gotovina izročena oz. kdo jo je prejel.

V postopku DIN davčni organ ni presojal formalne pravilnosti tujih listin, ampak je ugotavljal obstoj poslovnega dogodka na podlagi tujih listin, skladno z SRS, ki med drugim določajo, da morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 21.13.) in da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih…

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.

Izplačilo spornega zneska v aktih delodajalca ni opredeljeno kot izplačilo oziroma del plače za poslovno uspešnost in s tem ni izpolnjen že prvi pogoj za ugodnejšo obravnavo iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Izpolnjeni pa niso predpisani pogoji za davčno ugodnost po ugotovitvah davčnih organov tudi zato, ker merila za izplačilo poslovne uspešnosti v splošnem aktu delodajalca niso določena, kar je nadaljnji pogoj iz citirane 12. točke 44. člena ZDavP-2.

Tožnik je bil že v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Kar je tudi storil in kar pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločitev tudi ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN.