Odpustitev neporavnanih davčnih obveznosti ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa je za odločanje o tem pristojen tisti organ, ki je izdal izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep.

Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno…

Tožniku sta bila odmerjena dva davka – davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.

Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega…

Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.

Glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 172. člena ZUTD je tožniku morala odvzeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbrisati iz registra. Iz opisanega dejanskega stanja namreč nedvoumno in s strani tožnika neprerekano izhaja, da več čas svojega opravljanja dejavnosti kot delodajalec za zagotavljanje dela ni imel poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, kar DDV nedvomno je.

Tožnikovo naziranje, da bi poleg objektivnega moral biti izkazan tudi subjektivni element ter da naj se zaustavi izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe, zato ni na mestu. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bila potrebna sorazmernost pri odmeri sankcije.

Sklicevanje tožeče stranke na določbe 44. člena ZDoh-2 ne vzdrži pravne presoje. V konkretnem primeru namreč razmerje, sklenjeno med tožečo stranko in čuvajem B. B. in C. C. za opravljanje omenjene službe nedvomno ni bilo delovno in zato zanj ne velja izvzem povračila stroškov v zvezi z delom iz davčne osnove (dohodka iz delovnega razmerja), ki je določen v 3. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in kot se uveljavlja v tožbi. Pač pa po presoji sodišča ni v zadostni meri ugotovljeno, za kakšno oziroma za katero razmerje po določbah ZDoh-2 gre in kakšna je v posledici obdavčitev. Tako tožena stranka ugotavlja, da organ prve stopnje pri odločanju ni pravilno uporabil določb (38. in 108. člena) ZDoh-2 ter da je napačno tudi njegovo stališče, da je delo čuvajev pridobitne narave in da mora biti kot takšno obdavčeno.

Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati.

Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.

V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno.

Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne…

V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija zgolj obrestni del odločitve. Sporen je namreč znesek obresti, ki znaša 1,50 EUR in kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki je očitno zanemarljive narave nasploh in ki je, z ozirom na odmerjeni davek in (nesporno) višino dohodka, očitno zanemarljiv tudi za tožnico.

Tožnica sicer v tožbi izpostavlja vrsto pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave in s tem obračun obresti, ki je bil opravljen (na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru. Vendar pa zatrjevanje pomanjkljivosti zakonske ureditve kot takšne še ne vzpostavlja domneve, da gre za pomembna pravna vprašanja. Da bi bila pomembna v smislu citirane določbe zakona, bi morala biti pomembna tako za tožnico kot nasploh za zavezance, ki jih določba naslavlja. Tako pa tožnice obračun obresti, ki je bil opravljen na podlagi sporne določbe, očitno ni prizadel in zato izpostavljenih…