Tožnica je odmerjeno davčno obveznost delno že plačala. To pomeni, da zgolj z višino odmerjene davčne obveznosti, ne da bi pri tem navedla, kolikšen znesek je ostal neplačan in kaj preostanek dolga pomeni za njeno poslovanje, prevzemanje pogodbeno že dogovorjenih obveznosti ne more izkazati težko popravljive škode.

Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile najprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno utemelji s stanjem na konto kartici 221, ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje.

Evidence gotovinskega poslovanja tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni,…

V pogodbah o zaposlitvi so imeli delavci glede kraja opravljanja dela določeno, da bo delavec delo opravljal v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe – območje dejavnosti delodajalca doma oziroma v tujini. Glede na navedeno so bili delavci napoteni na začasno delo v tujino, kar posledično pomeni, da je davčni organ na podlagi potnih nalogov izplačane zneske pravilno obdavčil kot dohodek iz zaposlitve, tožniku kot izplačevalcu dohodka pa odmeril akontacijo dohodnine.

Odločitev je toženka oprla na podrobno vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, na kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu, ampak postopek izvršbe ustavil. Upoštevaje navedeno, je po presoji toženke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožničinimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti pritožbo, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit.

ZDavP-2 ne izključuje oziroma prepoveduje hkratne ali sukcesivne izdaje sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe (do poplačila celotnega dolga). To nadalje pomeni, da se z izdajo novega sklepa o davčni izvršbi ta ne začne znova, ampak gre za nadaljevanje že začetega postopka z novim izvršilnim sredstvom. Pojem zadržanja davčne izvršbe iz drugega odstavka 93. člena ZIUZEOP zato glede na jezikovno in namensko razlago zajema tako zadržanje opravljanja izvršilnih dejanj po že izdanem sklepu o davčni izvršbi kot tudi zadržanje izdajanja novih sklepov o davčni izvršbi na druga izvršilna sredstva. Ukrep zadržanja davčne izvršbe v času epidemije je bil namreč v prvi vrsti namenjen varstvu položaja davčnih dolžnikov, ki v navedenem obdobju iz različnih razlogov (omejitev javnega življenja, zaprtje ustanov, likvidnostne težave ipd.) niso mogli izpolniti svojih (zapadlih) obveznosti. Le v primeru, ko je davčni organ omejen pri opravljanju vseh…

Odmera temelji na dokazni oceni, da je Pogodba o odstopu terjatev navidezen pravni posel. Morebitno davčno zlorabo, kot jo določa četrti odstavek 74. člena ZDavP-2,2 ter pogoje za obstoj davčne zlorabe, kot izhajajo že iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča na področju davčnih zlorab, pa bo prvostopenjski organ šele ugotavljal v ponovljenem postopku, v katerem bo moral tudi ugotoviti, kdo je imel koristi od domnevne zlorabe in kakšna je ekonomska vsebina dogodkov, ki so posledično lahko predmet obdavčitve.

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se s pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Te ugovore določa prvi odstavek 155. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja predvsem ugovore, ki so ugovori zoper plačilni nalog in s tem ugovori zoper izvršilni naslov.

Pravilnik kot podzakonski predpis ne sme določati dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine poleg tistih, ki jih vsebuje zakon.

Od vložitve davčne napovedi do začetka postopka DIN so v obravnavanem primeru pretekla 3 leta in pol, do izdaje sklepa o obnovi postopka pa dobra 4 leta. V vseh teh letih davčni organ tožniku ni izdal odločbe o odmeri davka od dobička od odsvojitve kapitala na podlagi vložene davčne napovedi, ampak je navedeni postopek 18. 11. 2019 ustavil. To pomeni, da v obdobju od februarja 2014 do oktobra 2017 s strani davčnega organa ni bilo izvršeno nobeno dejanje, usmerjeno v odmero davka od prejetega dohodka v znesku 230.000,00 EUR.

Davčni zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne dokaze, da so mu davčni zavezanci dejansko dobavili blago oziroma da so zanj opravili storitve, ki ga je oziroma jih je uporabil pri svojih transakcijah, obdavčenih z DDV. Bistven je pri tem račun, saj brez njega pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati. Ustrezen račun je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka.

Davčni organ je v postopku nadzora res dolžan ugotavljati vsa dejstva, ki so pomembna za obdavčitev, tako tista, ki povečujejo davčno obveznost, kot tista, ki so davčnemu zavezancu v korist. Vendar to ne pomeni, da v primeru nepredložitve dokumentacije dokazno breme glede zatrjevane izstavitve računov in s tem povezanega prometa blaga oziroma storitev preide na davčni organ.