V obravnavani zadevi je tožnik kapital pridobil na podlagi odplačne pogodbe z mamo in pogodbeno dogovorjeni znesek kupnine, četudi je bil nižji od tržne vrednosti kapitala, je bil njegov vložek v pridobljeni kapital.

Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njeno tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, pa je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje tudi neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca.

Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo.

Zakon iz obveznosti plačila dohodnine izrecno izključuje le izplačilo odkupne vrednosti v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč se v skladu s 352. in 353. členom ZPIZ-2 v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rente (5. točka 107. člena ZDoh-2).

Za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve je bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.

Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljena zloraba predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za popravek DDV (za odbitek izhodnega DDV) po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1.

Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.

V prvem odločanju tožnica z zahtevkom na prvi stopnji ni uspela, uspela pa je po odločitvi toženke v prvem pritožbenem postopku, saj je tudi prvostopni organ z izdajo Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 potrdil, da ni pogojev za nadaljnje zadrževanje zneska. Ta ugotovitev vpliva na presojo upravičenosti tožbenega zahtevka na plačilo obresti in stroškov davčnega postopka. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.

Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri…

V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev – le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.

Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).