Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.

V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.

V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj (“ex tunc”), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano…

Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.

Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič…

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je…

Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).

Vsi zakonski pogoji za nastanek davčne obveznosti so v obravnavani zadevi izpolnjeni. Glede na to, da je bilo vozilo v letu 2016 pripeljano in registrirano v Sloveniji zgolj začasno in posledično ni bilo obdavčeno z davkom na motorna vozila, se za namene odmere tega davka tožničina pridobitev oziroma registracija v letu 2021 šteje za prvo registracijo v smislu zgoraj citiranega 4. člena ZDMV-1.

Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.

Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.

Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.

Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev…