Podlaga za začetek davčne izvršbe ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom.

Glede vprašanja obstoja izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, izhaja iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranke, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe…

V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.

Formulacije „neplačani davek“, od katerega se obračunajo obresti, ni šteti za povsem neustrezno, saj davčna obveznost nastane pred vložitvijo davčne napovedi, le ugotovljena še ni z odmerno odločbo in v posledici davek ni plačan. Zgolj poimenovanje ne vpliva na dopustnost (z zakonom predvidene) posledice, tj. spornega obračuna obresti, za opustitev (z zakonom določene) obveznosti zavezanca, da v predpisanem roku vloži davčno napoved. Bistveno je, da je zakonska ureditev razumna in razumljiva ter da ustreza cilju, ki ga zasleduje. Ta pa je, preko zahteve za vlaganje davčnih napovedi v predpisanih rokih, v pravilnem in pravočasnem izpolnjevanju davčnih obveznosti in s tem v tekočem zagotavljanju sredstev v proračunu.

Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti.

ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni.

Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug…

Z vidika davčnega prava se pokaže, da je izplačilo spornega zneska, ki presega vrednost iz pogodbe, in ki je bilo opravljeno že po njeni sklenitvi, samostojna transakcija, ki ne podleže obdavčitvi z davkom od dohodka iz kapitala in ki obenem ne predstavlja dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivala na že opravljeno davčno odmero. Čim pa je tako, in obravnavanega dohodka tudi ni mogoče uvrstiti med druge vrste dohodkov, ki so našteti v 105. členu ZDoh-2 oziroma med dohodke, ki so izvzeti iz obdavčenja, kar je v obravnavanem primeru nesporno, se pokaže, da gre lahko pri izplačanem znesku le za drug dohodek iz zgoraj citirane določbe ZDoh-2, ki je kot tak predmet obdavčitve z dohodnino na način na podlagi zakonskih določb, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi.

Akt, ki (v izreku) ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne posega v tožnikov pravni položaj. Prav za tak akt gre v obravnavanem primeru. Z izpodbijano odločbo, ki pomeni enega od načinov končanja postopka nadzora, namreč tožniku ni bila odmerjena davčna obveznost. Z njo tudi ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi. V njej so vsebovane zgolj ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki so vsebovane tudi v zapisniku, in sicer so navedena konkretna tožnikova ravnanja, s katerimi je po ugotovitvah organa kršil peti odstavek 7. člena ZDavPR.

V zvezi z najemom vozila se je Sodišče Evropske unije že izreklo, da ne gre za dobavo blaga, ampak je treba tak najem načeloma šteti za opravljanje storitev. Z vidika DDV pa je pomembno nadaljnje razlikovanje med finančnim in poslovnim najemom, in sicer iz razloga, ker se izročitev blaga v finančni najem pod določenimi pogoji za namene DDV obravnava kot dobava blaga. V skladu z 11. členom ZDDV-1 namreč pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, je za finančni najem značilen prenos večine prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, na lizingojemalca (najemnika). To, da se prenos lastništva opravi ob izteku pogodbe ali da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, sta značilnosti,…

Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od…

Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.