Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana.

Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.

Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno…

Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.

Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da “niso tako dragi”, s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.

2. stavek četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 v ničemer ne ureja vprašanja, ali se pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja upošteva višina stroškov prevoza po 3. členu ali po 5. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Sodna praksa tukajšnjega sodišča izhaja iz kriterija razlikovanja med obema kilometrinama glede na presojo, ali gre v konkretnem primeru za običajne poti v okviru opravljanja dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja ali gre za izredne poti, kamor je izvajalec napoten s strani naročnika. Uporabljen je torej kriterij razlikovanja, ki izhaja iz značilnosti opravljanja dela v delovnem razmerju, za katerega pa tožnik upravičeno opozarja na njegovo neustreznost za presojo potnih stroškov v neodvisnem civilnopravnem razmerju, kakršno naj bi bilo tudi njegovo delo predavatelja.

Ko je odmerna odločba izdana, davčni organ vanjo lahko posega zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dosti…

Z zavrnitvijo dokaznega predloga je davčni organ tožniku onemogočil dokazovanje pravno odločilnega dejstva, da tožnik na svoj bančni račun na Hrvaškem ni polagal svoje gotovine, marveč gotovino last tretje osebe. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je davčni organ bistveno kršil pravila postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.

Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.

Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.

Zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, so v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran.

Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.