Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi.Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali določbe Direktive Sveta 2006/112/ES, zlasti člen 178(a), ter načelo davčne nevtralnosti davčnemu zavezancu onemogočajo uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od transakcije, ki je predmet DDV, če izvršilno sodišče v postopku prodaje na javni dražbi ne izda ustrezne listine o obračunu DDV, davčni organ pa obračuna davek na promet nepremičnin in ne DDV?

Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.

Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve.

Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoče v odmernem postopku davka, na podlagi pravočasne priglasitve odsvojitve kapitala (davčne napovedi za odmero davka) po 326. členu ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?

Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.

Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved.

Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.

V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.

Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).