Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke.

Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s…

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Zakon določa, da dobrega ugleda po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) nima oseba: (1) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine ter (2) ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (prvi odstavek 21. člena ZPCP-2). Iz teh določb izhaja, da ZPCP-2 vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo (praesumtio iuris et de iure), da dobrega ugleda nimata oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper določene pravne dobrine, in oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kateregakoli kaznivega dejanja, če ji je naložena zaporna kazen, daljša od leta dni.

Odločanje izdajatelja licence o preklicu veljavnosti in odvzemu licence po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZPCP-2 je pravno…

Obstoj listine, ki ustreza računovodskim standardom, torej po stališču Vrhovnega sodišča RS sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka. To v konkretnem primeru pomeni, da formalno popoln potni nalog še ne pomeni nujno, da je bilo službeno potovanje dejansko izvedeno. In obratno, davčni zavezanec lahko kljub formalno pomanjkljivim potnim nalogom z drugimi dokazi (npr. druge evidence) dokazuje (in dokaže) obstoj, trajanje in namen službenih poti.

Ni jasno, ali gre tožniku očitek da je ”vedel” ali pa da bi ”moral vedeti”, da je lahko posel s telefoni, tablicami in ovitki blagovne znamke ”A” povezan z zlorabo sistema DDV. Posledično je tudi dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno raziskano.

Po presoji Vrhovnega sodišča izvedenci kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nanje ne razteza. To izhaja že iz jezikovne razlage prvega odstavka 286. člena ZPP, v kateri je zakonodajalec izrecno naslovil stranke: “Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, […].” Isti pomen izhaja tudi iz namenske razlage. Smoter ureditve prekluzij v pravdnem postopku je namreč, da se od strank (in predvsem odvetnikov kot njihovih pooblaščencev) dosežeta pričakovana skrbnost in trud, ki naj (so)prispevata h koncentraciji in pospešitvi postopka. Poseg v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS ene stranke namreč upravičuje pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS nasprotne stranke. Ščiti torej stranko pred…

Za obdavčitev v primeru daril, volil, izročilnih pogodb, pogodb o dosmrtnem preživljanju in o preužitku je v zakonu podana podlaga. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Tudi določilo iz prvega odstavka 4. člena ZDDD, ki ga toženka citira, predstavlja, kot izhaja že iz njegovega naslova, posebno določbo v primeru razdelitve solastnine, zato po presoji sodišča na njegovi podlagi ni mogoče utemeljevati obdavčitve neodplačnih transakcij na splošno.

Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.

Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.

Angleško in slovensko besedilo Konvencije se razhajata. Angleško besedilo prvega a) odstavka 19. člena Konvencije, za razliko od slovenske verzije, ne vsebuje pogoja, da bi morala biti nadomestila izplačana pri opravljanju državnih funkcij oziroma nalog državnega značaja. V 30. členu Konvencija določa, da je bila sestavljena v več istovetnih izvodih, v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku. Vsa tri besedila so verodostojna. V primeru razhajanj pa je merodajno angleško besedilo.

Na podlagi navedene določbe je v obravnavanem primeru treba uporabiti angleško besedilo prvega a) odstavka 19. člena Konvencije, ki pogoja “pri opravljanju državne službe” ne vsebuje. Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da določba prvega a) odstavka 19. člena Konvencije zajema vse prejemke v javnih službah.