Gospodarski subjekti ne sodijo med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči, razen v primeru, če bi šlo za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči ali v primeru, da bi bila pravna oseba organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu.

Nagrade za pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih odvetnik napravi zato, da lahko sestavi vlogo ali da se pripravi za udeležbo na naroku, se ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je odvetnik pridobljene listine uporabil.

Oporni zid je lahko cestni objekt in s tem sestavni del javne ceste ne glede na to, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri stoji, tj. ne glede na to, ali je bila izvedena formalna razlastitev lastnika (dela) nepremičnine, na kateri je del cestnega sveta. Za odločitev je torej relevantno, ali je navedeni oporni zid konstrukcijsko povezan s cesto tako, da je bistven za obstoj ceste in je s tem njen del, ali pa gre za gradbeno samostojen objekt zemljišča parc. št. A. k.o. …, tj. utrjuje to nepremičnino zato, da lahko tožnika nepremičnino uporabljata za namen, za katerega ga uporabljata. Tega dejstva toženka ni ugotavljala.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.

Tožnika utemeljeno opozarjata, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnika, ne bosta imela možnosti, da se udeležujeta postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.

Tožnik je sporni aneks predložil prvič šele v pritožbenem postopku, kar pa je toženka zavrnila kot pritožbeno novoto po tretjem odstavku 238. člena ZUP. Tožnik tudi v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj ni predložil aneksa že v postopku na prvi stopnji.

ZDoh-2 v prvi vrsti napotuje na pogodbeno določeno vrednost nepremičnine, kar je davčni organ v obravnavani zadevi tudi konkretno pojasnil in ugotovil, da je vrednost predmetne nepremičnine ob pridobitvi razvidna iz listine – pogodbe o nakupu nepremičnine z dne 19. 6. 2019, iz katere izhaja, da je kupnina za odsvojeno nepremičnino znašala 65.000,00 EUR.

Upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP12 na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodišče tako zaključuje, da se za pravilno opredelitev stroškov končnega odjemalca električne energije v smislu druge alineje 2. člena Uredbe 46/15, ki se upošteva pri izračunu elektro-intenzivnosti, upošteva tudi plačani DDV, ne glede na to, da ga sicer lahko zavezanec za DDV ob upoštevanju pogojev, določenih v 67. členu ZDDV-1, uveljavlja kot odbitek vstopnega davka ali ne.

V upravnem sporu Upravno sodišče RS ne sme odločati o utemeljenosti naloženih stroškov v kazenskem postopku, saj bi s tem posegalo v pristojnost kazenskega sodišča in hkrati v samo vsebino izvršilnega naslova, ki ga v davčni izvršbi ni več mogoče presojati.

Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.