V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo “spremembi dejavnikov” iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.

Vsebina petih računov kot takšna ni sporna. Glede razlogov, iz katerih je šteti račune po določbah SRS in ZDDV-1 za neverodostojno oziroma neustrezno podlago za knjiženje stroškov in za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, se sodišče v celoti strinja s presojo davčnih organov, po kateri računi z ozirom na njihovo pomanjkljivo oziroma nedoločno vsebino sami po sebi ne izkazujejo dejanske oprave storitev in tudi ne uporabe zaračunanih storitev za pridobivanje (obdavčenih) prihodkov. Tožeča stranka v tej zvezi ves postopek DIN in v tožbi nasprotno trdi, da so obravnavani računi ustrezna podlaga tako za knjiženje stroškov kot tudi za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Utemelji pa svojo trditev zgolj z nadaljnjo trditvijo, da so bile storitve po računih opravljene, ki jo nadgradi s pozivom davčnemu organu, da dejansko stanje v tej smeri razišče. Pri čemer že davčni organ tožeči stranki pravilno pojasni, da je v primeru, ko so ugotovljene pomanjkljivosti listin…

Tožeča stranka je po vložitvi tožbe prenehala obstajati. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.

Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element. Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja…

Tožnik je poleg samih prevoznih listin predložil tudi k posameznim računom pripadajoče dobavnice, ki so žigosane z žigom prevoznika in parafirane; le-te je možno vrednotiti bodisi kot podporni dokaz k CMRjem bodisi kot drug dokument, ki se nanaša na prevoz blaga iz posameznega računa. V vsakem primeru pa je tožnik tudi z njimi dokazoval, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico.

Davčni organ bi moral najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo, ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. Po eni strani se v izpodbijani odločbi navrže, da je tožnik zlorabil sistem DDV in utajil davek, po drugi strani pa se tožniku očita, da je vedel, da njegov kupec (družba A.), ni obračunal in plačal DDV od blaga, ki ga je pridobil od tožnika, ta družba pa je blago dalje prodajala blago družbi D. in ji…

Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (2.911,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

Tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Tožnik – kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil. Šele v pritožbi predloženi dve posojilni pogodbi štejeta za novoto.

Sodišče meni, da v določbah 271. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje drugostopenjski organ v svoji odločbi, ni ovire, da bi v konkretnem primeru davčni organ pri odmeri dohodnine za leto 2016 upošteval vlogo tožnice z dne 9. 1. 2017, ki se nanaša na uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane. Navedena vloga je bila davčnemu organu poslana v roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-21 in vsebuje podatke, ki omogočajo tako identifikacijo tožnice kot davčne zavezanke kot tudi podatke, ki omogočajo identifikacijo (njenega) vzdrževanega družinskega člana. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ocenjuje, da vloga tožnice z dne 9. 1. 2017 ni bila vložena v smislu uveljavljanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu dohodnine za leto 2016, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in v tožbi, pač pa gre za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije dohodnine za leto 2017. V zvezi s tem sodišče…

Za odločitev je pravno relevantno, da je bil tožnik prijavljen v sistem zavarovanja in je s tem zavezanec za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je bil tožnik skladno z 9. člen ZDavP-2 obračun tudi dolžan oddati, kar je tudi storil, ni pa plačal dolgovanih obveznosti po obračunu, s tem pa so predloženi obračuni davka po preteku roka za plačilo postali izvršljivi.

Rok za izdajo odločbe o odmeri rudarske sanacnine, določen v prvem odstavku 22. člena ZRud-1, ima naravo instrukcijkega roka.

Ker je narava sanacnine opredeljena kot javna dajatev, ki je v svojem bistvu podobna davku, mora sodišče upoštevati zastaralne roke, določene v ZDavP-2.

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki, kot če bi uspel s tožbo v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora.