Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je v postopku DIN glede davčnega priznavanja stroškov Licence dejansko stanje v bistvenih elementih ostalo neraziskano, saj davčni organ ni v zadostni meri obravnaval in se tudi ni dokazno opredelil do tistega dela tožnikovih navedb in dokazov, s katerimi je utemeljeval postopno spreminjanje in naraščanje kompleksnosti IT storitev, s tem pa tudi funkcije izvajalca storitev, kar vse bo potrebno dopolniti v ponovljenem postopku. V tem postopku bo davčni organ, glede na potek postopka, odločil, ali za ugotovitev dejanskega stanja potrebuje strokovno pomoč izvedenca (kot to trdi tožnik), tožniku pa bo ponovno zagotovljena pravica do izjave.

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera sodišče sodi, da odgovor na vprašanje ustreznosti dokaznega bremena za storitve z nizko dodano vrednostjo ni potreben, saj tožnik, tudi po oceni sodišča, s svojimi dokazili spornih storitev ni uspel dokazati niti na način, kot je v Smernicah…

Za kvalifikacijo dvignjenih sredstev kot drugega dohodka namreč ne zadošča zgolj ugotovitev ekonomskega prenosa premoženja, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, ampak bi moral davčni organ izključiti druge vrste dohodkov iz 18. člena ZDoh-2, saj so po 11. točki tretjega dostavka 105. člena ZDoh-2 obdavčeni zgolj tisti dohodki, ki niso zajeti v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.

Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno….

Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se nanaša na dejansko vzdrževanje le-teh v letu, za katero se dohodnina odmerja, saj gre za obremenitev vseh dohodkov leta, za katero se dohodnina odmerja, tudi tistih, ki so bili izplačani za pretekla leta. Po presoji sodišča tožena stranka tožniku upravičeno ni priznala pravice do posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana v letu 2001, kajti stroški vzdrževanja žene v letih 1993 do 1998 niso obremenili njegovih dohodkov, ki jih je prejel v letu 2001.

Ker pa ima po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV tudi po presoji sodišča neuveljavljanja odbitka DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel račun in v katerem je torej pridobil pravico uveljavljanja odbitka DDV, za posledico, da davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV izgubi, je tožnika zadela prekluzija, ob tem ko ni sporno, da tožnik (kot tudi sam navaja) odbitka vstopnega DDV ni uveljavljal v pravilnem davčnem obdobju.

Glede na zakonsko ureditev, za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi ni pomembna okoliščina, da je bil izvršilni naslov pozneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, kot tudi ne druge za izvršbo relevantne, a po izdaji sklepa o davčni izvršbi, nastale okoliščine. Te so namreč upoštevne v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe.

Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).

Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.

Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.

Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti…

Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen.

V zvezi s predlagano odpravo odločbe bi bilo tudi po presoji sodišča potrebno izvesti ugotovitveni postopek glede presoje zatrjevanih dejstev, ki jih tožnik v vlogi za odpravo po nadzorstveni pravici navaja, torej bi bilo to možno ugotoviti le s preverjanjem dejanskega stanja v zadevi. V zadevi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona. Z nadzorstveno pravico namreč ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi se šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljalo tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava, kot to želi tožnik.

Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v…