V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več…

Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.

Davčno priznan je vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Pri ugotavljanju dobička se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva in okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej če iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov pravne osebe. Davčno priznan odhodek za pravno osebo torej predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ima zanjo izmerljivo korist.

V zadevi se izkaže, da je tožnica od svojega zakonitega zastopnika kupila staro jadrnico, potrebno obnove, jo na lastne stroške popravila oziroma usposobila in te stroške neupravičeno uveljavljala v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Odhodki, povezani s popravilom jadrnice, niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tožnica ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem niti te…

Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.

Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo…

Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o…

Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil…

Obrazložitev izpodbijane odločbe ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri posameznih merilih. Pri nekaterih merilih utemeljitve sploh ni, drugje pa je skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju, takšna pomanjkjiva obrazložitev pa ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik – tožnikov računovodski servis – davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik – tožnikov računovodski servis – davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.