Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni…

Ni mogoče slediti stališču tožnika, da se statusno preoblikovanje gospodarske družbe ne upošteva kot pridobitev deleža. Pravilnost tega stališča sledi tudi iz spremembe ZDoh-2AA, s katero je izrecno določeno, kateri datum se ob nominalnem povečanju kapitala upošteva kot čas pridobitve. Po presoji sodišča zato ni razloga, da bi se v konkretnem primeru statusno preoblikovanje gospodarske družbe oziroma povečanje kapitala iz sredstev družbe, ki je bilo opravljeno ob statusnem preoblikovanju, ne upoštevalo kot čas pridobitve (povečanega) deleža tožnika v d.o.o. in s tem kapitala, ki je predmet prodaje. Jezikovna interpretacija zakonskih določb pri tem zadostuje

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da mora davčni organ v skladu z načelom gotovosti in predvidljivosti obdavčitve pri odločanju vztrajati pri starem pravnem stališču o obdavčitvi poslov “sale and lease back” kot dvakratnih dobav blaga po 6. členu ZDDV-1, uveljavljenem v času nastanka poslovnega dogodka, čeprav je takšno pravno stališče po stališču novejše sodne prakse materialnopravno nepravilno?

Tožniku je bila z izpodbijano odločbo za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka, mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči.

Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.

Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje…

Informativni izračun dohodnine ima pravno naravo davčne napovedi, vložen ugovor zoper informativni izračun dohodnine pa smiselno predstavlja dopolnitev same napovedi. Po skupni presoji obeh bo davčni organ izdal odločbo o dohodnini po sedmem odstavku 267. člena ZDavP-2 ter z njo zaključil postopek na prvi stopnji.

V primerih vložitve ugovora zoper informativni izračun se povrnitev stroškov primarno presoja po določbi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, razen ob obstoju izjem.

Pri uveljavljanju v tujini plačanega davka zakonska določba 273. člena ZDavP-2 izključuje pravno fikcijo o odpovedi pravici do pritožbe v primeru nevložitve ugovora zoper informativni izračun. Posledično se ugovor v tujini plačanega davka po vsebini v celoti izenačuje s pravnim sredstvom (pritožbo), kar pomeni tudi glede povrnitve stroškov nastalih v zvezi z njegovo vložitvijo.

Ugovore po 273. členu ZDavP-2 je treba, zaradi možnosti vložitve…

Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020, NUSZ ni dopustno predpisati mimo pogojev, ki jih v skladu z ZSZ/84 določa lokalna skupnost. To po presoji sodišča dopušča razlago, da je tudi oprostitev plačila NUSZ dopustna le v primerih, določenih s temi predpisi. Občina ima v skladu z določbo 61. člena NUSZ, sicer možnost, da pri določitvi NUSZ vzpostavi merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (četrta alineja), vendar pa Občina Ankaran v svojem Odloku oprostitev plačila NUSZ na primer neuporabe stavbnega zemljišča zaradi prepovedi, ki je sprejeta mimo volje uporabnika oziroma lastnika zemljišča, ni predvidela.

Obračunavanje obresti v ponovnih postopkih davčnega nadzora po z novelo ZDavP-2J spremenjenem 95. členu ZDavP-2 (uporabo katerega zahteva tretji odstavek 71. člena ZDavP-2J) ustavno skladno le, če davčni zavezanec pred izdajo odločbe v ponovnem postopku še ni plačal obveznosti, ki mu je bila naložena z odpravljeno odločbo in pod dodatnim pogojem, da mu v ponovnem davčnem postopku niso odmerjene višje obresti kot bi bil seštevek obresti, ki so bile v odpravljeni odločbi obračunane po 95. členu ZDavP-2 in zamudnih obresti po 96. členu ZDavP-2, ki bi tekle v času od poteka paricijskega roka za plačilo do izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Če je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J, pa se v ponovljenih postopkih, ki tečejo po 1. 1. 2017, obrestna mera iz novega 95. člena ZDavP-2, ne sme uporabiti.

Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo plačanega davka na promet nepremičnin (DPN) na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN‑2, če je izpolnitev pogodbene obveznosti ene ali druge stranke postala splošno nemogoča (torej če pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti), ne glede na njen vzrok.

Kadar je pogodbena obveznost določena kot plačilo v denarju (ki je stvar, določena po vrsti, oziroma genus), do nemožnosti njene izpolnitve v pravnem pomenu besede sploh ne more priti, zato revident do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more biti upravičen.

Fikcija vročitve po 85.a členu ZDavP-2 lahko nastopi, če je ugotovljeno, da je bilo poslovnemu subjektu obvestilo, da ga v portalu eDavki čaka dokument, ki mu ga je treba vročiti, odloženo v njegovo osebno mapo v portalu eDavki. S tem mu je namreč zagotovljena realna možnost, da se s tem obvestilom seznani – le vpogledati bi moral vanjo (oziroma si, če to ocenjujejo za zamudno, naročiti prejemanje teh obvestil na svoj elektronski naslov).