Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini,…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena URS (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?

Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo…

V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če “samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi” (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.

Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.

V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.

V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj (“ex tunc”), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano…

Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.

Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič…

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je…

Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).