Za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa je relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo ob njegovi izdaji. Okoliščin, ki so nastale po njegovi izdaji, pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati.

Tožnik je že v svoji utemeljitvi ugovora zoper informativni izračun prikazal, da bi vključitev spornih tujih dohodkov v davčno osnovo in odbitek v tujini plačanega davka v konkretnem primeru zanj pomenila ugodnejšo davčno obravnavo. Drugostopenjski davčni organ je v svoji odločbi le nekonkretizirano zapisal, da je ob zavezančevem uveljavljanju pravice do odprave dvojne obdavčitve treba uporabiti Konvencijo in v njej določeno metodo. Vendar pa pri tem ni pojasnil, zakaj tega drugostopenjskega stališča ne spreminja cit. drugi odstavek 1. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Tudi na tožnikove v tej zvezi v upravnem sporu podane argumente o aplikabilnosti drugega odstavka 1. člena Konvencije toženka ni odgovorila.

Na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, odpust obveznosti ne vpliva. V obravnavanem primeru se izterjuje obveznost iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine tožniku za obdobje od 3. 2. 2014 do 28. 2. 2014, ki je bila tožniku naložena v plačilo z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2014. Šele z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, izvršljivo 13. 8. 2014, je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel preveč plačano družinsko pokojnino za mesec februar 2014, kar pa je po uvedbi osebnega stečaja tožnika (2. 4. 2014). Glede na navedeno, je imel davčni organ pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in je ta pravilen in zakonit.

Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.

Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.

Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

V konkretni zadevi je tožnik prošnjo za BPP podal na predpisanem obrazcu. Tožnikova prošnja za BPP je ob vložitvi obsegala vse predpisane formalne sestavine. ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne navede dejstev oz. ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. V slednjem primeru organ vloge ne sme zavreči, pač pa mora odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek (tretji odstavek 140. člena ZUP). Toženka s tem, ko je na tožnika naslovila zahtevo po opredelitvi oz. navedbi razlogov, ki utemeljujejo pritožbo, ter po pisni navedbi razlogov za pritožbo (v okviru slednje zahteve pa še po navedbi roka za vložitev pritožbe ter predložitvi sodbe, zoper katero vlaga pritožbo), dejansko ni zahtevala (formalne)…

Ker se osebna vročitev v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP ni dala opraviti, je vročevalec vložil v tožnikov hišni predalčnik sporočilo o poizkusu vročitve, v katerem je pritožniku v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, kje lahko v roku 15 dni zadevni sklep prevzame. Glede na to, da tožnik pošiljke v navedenem roku ni prevzel, se šteje, da je bil sklep tožniku osebno vročen s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti.

Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo “prvič” v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je…

Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo “prvič” v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je…