Zastaranje pravice do izterjave obveznosti začne teči šele po izvršljivosti odmerne odločbe (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 in X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011).

Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici.

Upravni organ je zagrešil bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (četrte alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ZKZ) ni pravilno oziroma popolno ugotovil dejanskega stanja in tako (vsaj) preuranjeno zaključil, da tožnik ni izkazal, da bo iz kmetijske dejavnosti na predmetnih zemljiščih pridobival pomemben del dohodka.

Opravila po tarifni številki 39 OT obračuna odvetnik takrat, ko so ta samostojna; to pomeni, da niso zajeta v drugih storitvah (prvi odstavek tarifne številke 39). V ta okvir ne sodijo dejanja pripravljalne narave, ki omogočajo, da odvetnik nudi svojo storitev (na primer posvet stranke pred sestavo vloge ali zastopanjem na narokih in podobno). Z drugimi besedami, to so opravila, ki so obsežena z drugimi storitvami, torej so z njimi v povezavi. V tem pogledu so potrebna za odvetniško storitev.

ZOdv ne vsebuje pravila, po katerem bi sodišča (in državni organi) pri odmeri odvetniških stroškov morali upoštevati Obvezno razlago OT. Odvetniški zbornici je dano (le) javno pooblastilo v 19. členu ZOdv, da po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, sprejme OT. To pravilo se ne razteza na obvezne razlage, ki bi zavezovale sodišča (in državne organe). Drugi odstavek 19. člena OT o dolžnosti upoštevanja obveznih razlag Upravnega odbora Odvetniške…

Odločbe drugostopenjskega organa že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta, temveč gre za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Že iz tega razloga drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 68. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku opredeljuje cenitev kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Ne glede na to, da je davčni organ kot zavezanca za davek štel pravno osebo, ki jo je pozival na predložitev listin, pa je nato odmeril davek tožniku kot fizični osebi, pri čemer sodišče pripominja, da gre za dva ločena subjekta in torej ne za istega davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od sredstev, dvignjenih s transakcijskega računa družbe, pa je po oceni sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik opravil dvige kot dejansko poslovodeča oseba, kot zaposleni v družbi, morebiti pa je na neupravičen način povečal svoje premoženje.

Namen 5. točke 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Davčni organ je kupoprodajno pogodbo oziroma njeno vsebino ocenil kot neverodostojno, saj med slednjo in samim nakazilom denarja ni najti verodostojne povezave. Takšne ugotovitve davčnega organa so pavšalne in neutemeljene. V kolikor kupec sporne pogodbe ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, to ne pomeni, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena oziroma, da je njena vsebina neverodostojna.