V konkretnem primeru ni bilo podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper poroka davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožniku kot poroku omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih.

Ker Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča MOC v prvem in drugem odstavku 6. člena stavbna zemljišča skupine C v območju 1.A vrednoti različno (višje) od enako (splošno in individualno) komunalno opremljenih stavbnih zemljišč skupine C v drugih območjih, za takšno razlikovanje pa utemeljenih razlogov ni najti, sta navedeni določbi v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zato v tej zadevi ne bi smeli biti uporabljeni (exceptio illegalis).

Ker Odlok v devetem odstavku 8. člena določa faktorje, ki zvišujejo vrednotenje stavbnih zemljišč skupine C v območju 1.A, niso pa določeni za druga stavbna zemljišča v tem območju (npr. za stavbna zemljišča skupine B), kljub temu, da območje 1.A tudi za uporabnike slednjih zemljišč predstavlja posebno pridobitno območje v smislu možnosti ugodnega pridobivanja dohodkov, za takšno razlikovanje pa utemeljenih razlogov ni najti, je navedena določba v neskladju z načelom…

Tožnik je že v izjavi prerekal ugotovitve davčnega organa in navajal, da dolžnik in porok nista v nobeni medsebojni povezavi, ter da je z dejavnostjo nadaljeval z namenom preprečitve škode po prenehanju najemnega razmerja z dolžnikom. V predmetni izjavi tožnik resda ni podal nobenih konkretnih dokaznih predlogov, vendar pa sodišče, glede na dejstvo, da neposredna povezanost med davčnim dolžnikom in tožnikom ni izkazana, meni, da bi moral davčni organ v skladu z načelom materialne resnice, uzakonjenim v 5. členu ZDavP-2, izvesti ugotovitveni dokazni postopek.

Sodišče sledi tožnici, da Pogodba ne definira pojma „primarne ureditve steze“, vendar ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu tega izraza ni uporabila, temveč je navedla, da je treba dela iz prijavljenega programa šteti za naknadne posege v smislu 12. člena Pogodbe, zato soglasje lastnika ni podano. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj dela iz prijavljenega programa spadajo pod naknadna dela, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.

Toženka je prekoračila okvir zahteve disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka in ravnala v nasprotju z določbami Disciplinskega pravilnika IZS, ker se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevala na kršitev določb Pravilnika o zasnovi in študiji požarne varnosti, ki jih ni v zahtevi disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka in v izreku izpodbijanega sklepa.

Neskladnost s predpisi predstavlja disciplinsko kršitev, zato sodišče meni, da ne more hkrati predstavljati tudi prepovedane škodljive posledice.

Zgolj z javno objavo po 55. členu GZ ni mogoče izključiti uporabe določb iz 37. člena GZ in onemogočiti vstopa v postopek stranskim udeležencem iz 36. oz. 54. člena GZ, niti ni dopustno šteti, da je vprašanje vabljenja teh oseb v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja drugače urejeno.

Ker se po mnenju sodišča določbe 38. člena GZ nanašajo le na osebe, ki so bile osebno vabljene in jim je bil v vabilu k udeležbi tudi določen rok za priglasitev udeležbe ter so bile poučene o pravnih posledicah zamude roka, je v primeru zgolj javne objave treba upoštevati določbo četrtega odstavka 143. člena ZUP.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.

Po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko…

Tretji osebi, ki je v zahtevi prosilke in v izreku izpodbijane odločbe poimensko navedena, pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja ni bila dana možnost, da bi se skladno z določili 9. člena ZUP in 146. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Posledično je tožena stranka (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba pritožbi ugoditi in prvostopenjsko odločbo odpraviti, pri čemer je ostalo nepojasnjeno njeno stališče (cit): “da mora organ zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v informatiziranih podatkovnih zbirkah, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, vedno pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta”, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.

Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.