Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.

Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).

Dodelitev finančnih vzpodbud je po predmetnem javnem pozivu in v skladu z načelom pravne države dopustna za objekte zgrajene v skladu s predpisi o graditvi objektov in v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tega pogoja pa tožnikova gradnja ne izpolnjuje, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo vinske kleti, gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti pa ni bilo pridobljeno.

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Glede na določbe ZUT se v primeru neplačila upravne takse ta prisilno izterja. Posledica (morebitnega) neplačila upravne takse torej ni zavrženje vloge, za katero upravna taksa ni bila plačana, pač pa njena prisilna izterjava. ZUT namreč posledice zavrženja vloge, za katero upravna taksa ni plačana, ne določa.

Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da rezervacije nasploh temeljijo na konceptu verjetnosti, saj se tako po MRS 37.10, kot po MRS 37.14 za njihovo pripoznavanje primarno zahteva, da obveznost oziroma sedanja obveza obstaja, in se le v ”redkih primerih” in s tem kot izjema dopušča, da se njen obstoj oceni na stopnji verjetnosti. Sicer pa je bila ocena verjetnosti v konkretnem primeru dopuščena in izvedena, le da po presoji sodišča ni bila opravljena popolnoma in v celoti in da zato ni mogoče slediti dokazni oceni, na kateri temelji odločitev.

Za ugotovitev, ali tožnica skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi lahko imela le odvetniška družba kot izvajalka BPP, ki je upravičena do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa na kakršenkoli način udeležena, torej ne kot stranka ne kot stranski udeleženec. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep.

ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.

Očitno je, da je Delovno in socialno sodišče štelo dopolnitev tožbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, za tožbo v socialnem sporu. V nasprotnem primeru ne bi prisodilo stroškov te odvetniške storitve. Po besedah tožeče stranke je upravičenec sam vložil pritožbo zoper odločbo Komisije druge stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ta je to pisanje odstopil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je upravičenca pozvalo k dopolnitvi, kar je zanj storila tožeča stranka. Šlo je torej za laično tožbo, ki ni bila sposobna obravnave. Tako drži, da gredo tožeči stranki stroški za sestavo tožbe.