V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis…

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.

Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.

V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek…

ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.

Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd. Na tak način zagotavlja, da davčni zavezanci, ki so v enem davčnem letu prejeli dohodke, ki bi jih morali v več preteklih letih, z davčnega vidika niso v slabšem položaju kot osebe, ki so enake dohodke prejemale sproti in jim je bila dohodnina odmerjena vsako leto posebej.

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljivih obračunov o odmeri prispevkov za socialno varnost ter izvršljivih obračunov davka od dohodka iz dejavnosti in izvršljivega plačilnega naloga in odločbe o prekršku.

Odpustitev neporavnanih davčnih obveznosti ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa je za odločanje o tem pristojen tisti organ, ki je izdal izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep.