Davčni organ odpiše ali delno odpiše davčni dolg tistim osebam, katerih preživljanje bi bilo ogroženo, če bi tako obveznost poravnale. Pri odločanju po prostem preudarku mora pristojni upravni organ odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Tako odločanje ne pomeni samovolje, saj mora organ pri iskanju rešitve upoštevati javni interes, pri odločanju pa mora ostati v mejah zakona. Iz ustavnosodne prakse pa izhaja, da ni nujno, da bi zakon namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku določil neposredno, pač pa zadošča, da sta iz zakona namen in obseg jasno razvidna in ugotovljiva. Sodišče meni, da je tako pooblastilo za odločanje po prostem preudarku zakonodajalec toženi stranki dal, saj mora davčni organ ob odločanju o odpisu ali delnem odpisu davčnega dolga presojati, ali bi bilo z njegovim plačilom ogroženo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri tem pa se mora…

V tem postopku je bila izdana odločba, s katero je bila tožniku odmerjena in naložena v plačilo akontacija dohodnine od drugih dohodkov (tudi) za zadevno davčno obdobje, in je bila ob izdaji izpodbijane odločbe ta odločitev dokončna. S tem je bilo dokončno odločeno na podlagi istih ključnih dejstev in okoliščin, tj. o neobstoju lastniškega deleža tožnika v družbi A. s sedežem v Liechtensteinu in neobstoječi kupnini za delež tožnika ob njegovi prodaji, in s tem na podlagi istega dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev v postopku obnove. V obeh postopkih se odloča tudi o istem pravnem vprašanju, to je o opredelitvi prejetih nakazil kot drugih dohodkov tožnika in njihovi obdavčitvi z dohodnino. Isti je tudi zavezanec in plačnik davka, to je tožnik. To pa po presoji sodišča pomeni, da je bil davčni organ pri odločanju o letni odmeri upravičen, če ne celo dolžan upoštevati odločitev, ki je bila sicer izdana v drugem postopku, je pa z njo dokončno…

Ne gre za to, da bi davčni organ drugače razložil materialni predpis, na katerem temelji odmera prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak pri svoji odločitvi ni sledil že sprejeti razlagi sodišča, ki je zavezujoča. Glede na njegov ustavnopravni položaj ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji položaj najvišjega razlagalca zakonskega prava, zato so njegova stališča in razlaga zakonskih določb zavezujoča. Neupoštevanje stališča Vrhovnega sodišča glede razlage materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera predstavlja tako hudo kršitev, ki na eni strani pomeni kršitev načela pravne države in načela zakonitosti, hkrati pa vodi v neenotno uporabo prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti pomenilo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi preseglo meje pravne sprejemljivosti.

Stranke kupoprodajne pogodbe so med sabo soglašale, da navzven prikazani posel ne bo nastal. Iz obrazložitve izhajajo naslednje ugotovitve: da nepovezane osebe takšnega pravnega posla ne bi sklenile, ker je nepremičnina obremenjena s hipotekami, nepremičnina po sklenitvi pogodbe ni vknjižena v zemljiški knjigi, tožnica kot kupka od posla nima nobene koristi, način plačila kupnine, kar pomeni zmanjšanje premoženja tožnice, pri čemer tožnica ni postala lastnica nepremičnine. Ne le, da gre za pravne posle med osebami, ki jih lastniško neposredno ali posredno obvladujeta A. A. in B. B. in sta pogodbo o prodaji nepremičnine podpisala ne le kot prodajalca, temveč tudi kot zastopnika kupca, tudi dejstvo, da nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe z dne 10. 10. 2016 tožnica ni vpisala v zemljiško knjigo, kar pomeni, da je še vedno v lasti prodajalcev (A. A. in B. B.), in ki tudi po presoji sodišča kaže na to, da pri prodaji obravnavane nepremičnine ni zaznati ekonomske…

Tožnica je odmerjeno davčno obveznost delno že plačala. To pomeni, da zgolj z višino odmerjene davčne obveznosti, ne da bi pri tem navedla, kolikšen znesek je ostal neplačan in kaj preostanek dolga pomeni za njeno poslovanje, prevzemanje pogodbeno že dogovorjenih obveznosti ne more izkazati težko popravljive škode.

Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile najprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno utemelji s stanjem na konto kartici 221, ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje.

Evidence gotovinskega poslovanja tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni,…

V pogodbah o zaposlitvi so imeli delavci glede kraja opravljanja dela določeno, da bo delavec delo opravljal v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe – območje dejavnosti delodajalca doma oziroma v tujini. Glede na navedeno so bili delavci napoteni na začasno delo v tujino, kar posledično pomeni, da je davčni organ na podlagi potnih nalogov izplačane zneske pravilno obdavčil kot dohodek iz zaposlitve, tožniku kot izplačevalcu dohodka pa odmeril akontacijo dohodnine.

Odločitev je toženka oprla na podrobno vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, na kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu, ampak postopek izvršbe ustavil. Upoštevaje navedeno, je po presoji toženke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožničinimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti pritožbo, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit.

ZDavP-2 ne izključuje oziroma prepoveduje hkratne ali sukcesivne izdaje sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe (do poplačila celotnega dolga). To nadalje pomeni, da se z izdajo novega sklepa o davčni izvršbi ta ne začne znova, ampak gre za nadaljevanje že začetega postopka z novim izvršilnim sredstvom. Pojem zadržanja davčne izvršbe iz drugega odstavka 93. člena ZIUZEOP zato glede na jezikovno in namensko razlago zajema tako zadržanje opravljanja izvršilnih dejanj po že izdanem sklepu o davčni izvršbi kot tudi zadržanje izdajanja novih sklepov o davčni izvršbi na druga izvršilna sredstva. Ukrep zadržanja davčne izvršbe v času epidemije je bil namreč v prvi vrsti namenjen varstvu položaja davčnih dolžnikov, ki v navedenem obdobju iz različnih razlogov (omejitev javnega življenja, zaprtje ustanov, likvidnostne težave ipd.) niso mogli izpolniti svojih (zapadlih) obveznosti. Le v primeru, ko je davčni organ omejen pri opravljanju vseh…

Odmera temelji na dokazni oceni, da je Pogodba o odstopu terjatev navidezen pravni posel. Morebitno davčno zlorabo, kot jo določa četrti odstavek 74. člena ZDavP-2,2 ter pogoje za obstoj davčne zlorabe, kot izhajajo že iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča na področju davčnih zlorab, pa bo prvostopenjski organ šele ugotavljal v ponovljenem postopku, v katerem bo moral tudi ugotoviti, kdo je imel koristi od domnevne zlorabe in kakšna je ekonomska vsebina dogodkov, ki so posledično lahko predmet obdavčitve.