Davčni zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne dokaze, da so mu davčni zavezanci dejansko dobavili blago oziroma da so zanj opravili storitve, ki ga je oziroma jih je uporabil pri svojih transakcijah, obdavčenih z DDV. Bistven je pri tem račun, saj brez njega pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati. Ustrezen račun je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka.

Davčni organ je v postopku nadzora res dolžan ugotavljati vsa dejstva, ki so pomembna za obdavčitev, tako tista, ki povečujejo davčno obveznost, kot tista, ki so davčnemu zavezancu v korist. Vendar to ne pomeni, da v primeru nepredložitve dokumentacije dokazno breme glede zatrjevane izstavitve računov in s tem povezanega prometa blaga oziroma storitev preide na davčni organ.

V zadevi pa ni sporno, da so bili pravni posli sklenjeni in realizirani, davčni organ navaja, kako so potekali, s tem, da je lastništvo nad terjatvami in obveznostmi prehajalo med konkretnima fizičnima osebama (A. A. in C. C.) in tožnikom. Ali so navedeni posli oziroma kateri od navedenih poslov ustvarili pogoje za to, da je prišlo do izplačila sredstev na način, ki po svoji formi ustreza pogojem obdavčenja dividend (90. člen ZDoh-2) pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

Skladno s 68. členom ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, popravek pa mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.

V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku dodatno odmeril DDV na podlagi 68. člena ZDDV-1, ker tožnik ni opravil popravka odbitka DDV, ker so se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska odbitka, na podlagi ugotovitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in imajo podlago v upravnih spisih.

Po povedanem tožnik za svoje trditve v postopku ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe, niti ni predlagal za svoje trditve nobenih dokaznih predlogo. Na podlagi trditev tožnika in odsotnosti dokaznih…

Dokumentacija, ki so jo predložili avtoprevozniki, je pokazala, da prevoz, kot izhaja iz CMR, ni mogel biti opravljen, saj so prevozniki s tovornimi vozili, navedenimi v CMR, istega dne opravili druge prevoze za druge naročnike. Na tožniku je, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje za oprostitev plačila DDV. Takšnih listin tožnik ni predložil. Zato odgovornosti za popolnost CMR ne more prelagati na prevoznike, saj na njem dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za oprostitev.

Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. To pomeni, da morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja; davek mora biti napovedan in odmerjen. Relevanten je datum odmere davka, saj navedeni datum predstavlja datum začetka teka zastaralnega roka.Trditveno in dokazno breme glede pretrganja zastaranja z uradnim dejanjem davčnega organa je na toženki, ta pa po mnenju sodišča ni uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da je bil tožnik v aprilu 2017 obveščen o izdaji in poskusu vročitve izpodbijane odločbe.

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo “spremembi dejavnikov” iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.

Vsebina petih računov kot takšna ni sporna. Glede razlogov, iz katerih je šteti račune po določbah SRS in ZDDV-1 za neverodostojno oziroma neustrezno podlago za knjiženje stroškov in za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, se sodišče v celoti strinja s presojo davčnih organov, po kateri računi z ozirom na njihovo pomanjkljivo oziroma nedoločno vsebino sami po sebi ne izkazujejo dejanske oprave storitev in tudi ne uporabe zaračunanih storitev za pridobivanje (obdavčenih) prihodkov. Tožeča stranka v tej zvezi ves postopek DIN in v tožbi nasprotno trdi, da so obravnavani računi ustrezna podlaga tako za knjiženje stroškov kot tudi za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Utemelji pa svojo trditev zgolj z nadaljnjo trditvijo, da so bile storitve po računih opravljene, ki jo nadgradi s pozivom davčnemu organu, da dejansko stanje v tej smeri razišče. Pri čemer že davčni organ tožeči stranki pravilno pojasni, da je v primeru, ko so ugotovljene pomanjkljivosti listin…

Tožeča stranka je po vložitvi tožbe prenehala obstajati. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.

Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element. Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja…

Tožnik je poleg samih prevoznih listin predložil tudi k posameznim računom pripadajoče dobavnice, ki so žigosane z žigom prevoznika in parafirane; le-te je možno vrednotiti bodisi kot podporni dokaz k CMRjem bodisi kot drug dokument, ki se nanaša na prevoz blaga iz posameznega računa. V vsakem primeru pa je tožnik tudi z njimi dokazoval, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico.

Davčni organ bi moral najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo, ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. Po eni strani se v izpodbijani odločbi navrže, da je tožnik zlorabil sistem DDV in utajil davek, po drugi strani pa se tožniku očita, da je vedel, da njegov kupec (družba A.), ni obračunal in plačal DDV od blaga, ki ga je pridobil od tožnika, ta družba pa je blago dalje prodajala blago družbi D. in ji…