Po presoji sodišča je treba pritrditi tožnici, da so bila z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov za zaslišanje omenjenih oseb kršena pravila postopka. Cit. 98. člen ZDoh-2 ne veleva, da bi bilo sporne stroške moč dokazovati le s kakšnimi predpisanimi dokazili. Ne vsebuje torej dokaznega pravila in ne omejuje možnosti dokazovanja. Vendar pa sta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ z apriorno zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je podala tožnica, po presoji sodišča omejila pravico tožnice do dokazovanja.

Sodišče pripominja tudi, da je morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, kolikor pridejo v poštev, jasni in določni, kar pomeni, da mora biti razviden nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Zgoraj opisano kopičenje razlogov s strani toženke, pa je po presoji sodišča neustrezno, saj vnaša v toženkino odločitev nejasnost.

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident ene države pogodbenice dosega v drugi državi pogodbenici, računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v drugi državi pogodbenici, ki se vštevajo v davčno osnovo?

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku nagrado za sestavo citiranih elektronskih sporočil priznal po tar. št. 46/1 OT (in jih je torej štel za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v OT niso posebej ovrednotene), ter ne po tar. št. 39 OT, kot je tožnik uveljavljal v priglašenem stroškovniku. V tem delu je obrazložitev organa za BPP izostala, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa tudi ne more preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Po presoji sodišča gre tako za enakovrsten primer kot v zadevi X Ips 26/2018. Ni namreč treba, da bi bil edini cilj opisane sheme, neupravičena pridobitev davčne ugodnosti, oz., povedano drugače, lahko obstajajo tudi drugi, nedavčni cilji, ki pa niso bistveni.4 Ravno na takšen način pa tudi v obravnavanem primeru lahko razumno sklenemo, da tožnik ni dokazal takšnih drugih, ekonomskih ciljev obravnavane transakcije. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe holdinška struktura ni zaživela in C. sploh ne deluje kot obvladujoča holding družba, tožnik pa tozadevno v tožbi le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in so bile v izpodbijani odločbi že argumentirano zavrnjene.

Ob ugotovitvi, da zaračunanih storitev nista izvedli družbi (sami ali preko podizvajalcev), ki sta jih zaračunali, ni izpolnjen prvi od zgoraj naštetih pogojev, torej izvedba storitve s strani drugega davčnega zavezanca. Ta pogoj po naravi stvari, logično pa to izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, zahteva, da zaračunane storitve izvede izdajatelj računa (sam ali preko podizvajalcev). Ne zadošča torej zgolj objektivno dejstvo, da so bile aktivnosti izvedene, kot to zmotno trdi tožnik. Sporni trije računi so bili, tudi po oceni sodišča, fiktivni, saj se poslovni dogodek, ki je na njih naveden, v resnici ni zgodil. Pravice do odbitka vstopnega DDV za neobstoječe dobave oziroma storitve pa ni mogoče priznati.

Deveta točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o nastanku obdavčljivega dogodka in obveznosti plačati izhodni DDV, iz katerih izhaja, da obveznost na splošno nastane ob dobavi blaga ali storitev,…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident ene države pogodbenice dosega v drugi državi pogodbenici, računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v drugi državi pogodbenici, ki se vštevajo v davčno osnovo?

Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.

V sistemu DDV je načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu.

Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške.

Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).