Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot “drug dohodek” le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v…

Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.

Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.

Davčni organ zakonitosti in legitimnosti posameznih sklenjenih poslov ne oporeka. Ko jih presodi kot celoto, pa ugotavlja, da je bil njihov skupni cilj v tem, da se prikrije že omenjeno izplačilo dobička. Ne očita se torej, da so posli navidezni in s tem nedopustni po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi, temveč se, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, sklepanje poslov dovolj konsistentno obravnava in razloguje kot izogibanje davčnim prepisom iz četrtega odstavka istega člena.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08, 85/09, 110/09, 1/10, 43/10, 97/10, 24/12 – ZDDPO-2G, 24/12 – ZDoh-2I, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 95/14 – ZUJF-C, 23/15 – ZDoh-2O, 23/15 – ZDDPO-2L, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 36/20 – ZIUJP, 36/20 – ZIUPPP, 49/20 – ZIUZEOP, 61/20 – ZIUZEOP-A, 89/20, 145/20 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE, 203/20 – ZIUPOPDVE).

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.

Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.

Glede vrstnega reda poplačil posameznih tožnikovih obveznosti prvostopenjski organ ni ravnal samovoljno, marveč je pravilno upošteval določbe relevantnega zakona o davčnem postopku glede vrstnega reda poplačil.

Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.