Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?

2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?

Davčni zavezanec v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, kot tudi njeni višini, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu onemogočena celovita presoja izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je davčni organ izdal izpodbijani sklep.

Ob izplačilu plače mora delodajalec izračunati in odtegniti davčni odtegljaj ter obračun davčnega odtegljaja predložiti FURS, plačati pa ga mora najpozneje v roku 5 dni od izplačila plače. Če delodajalec plače ne izplača, sicer ni dolžan plačati akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. V tem smislu ima tožnica lahko prav, ko navaja, da je na dan 25. 11. 2020 imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti, saj je plače za mesec oktober 2020 obračunala in izplačala šele 30. 11. 2020. Vendar pa sodišče izpostavlja, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi drugi del ubeseditve pogoja iz št. 3 v 6.1. točki Javnega poziva, iz katerega izhaja, da zadevni pogoj ni izpolnjen, če prijavitelj nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

Gre za primer iz četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena, nanaša na različna obdobja imetništva kapitala. V takem primeru se skladno z navedeno določbo ZDoh-2 dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2, upoštevaje sorazmerne deleže. Slednji se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčni osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.

V primeru prenehanja gospodarske družbe, gre z davčnega vidika za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2, zato sodišče tezo, da prenehanje družbe ne predstavlja prenosa poslovnega deleža, v obravnavani zadevi kot neutemeljeno zavrača.

Tožnici res ob izbrisu družbe ni bilo direktno izvršeno plačilo poslovnega deleža v denarju, temveč je ta delež izkazan v aktivi bilance stanja, kar pomeni, da ji je bil denar posredno izplačan (v obliki posojila, ki ga ni vrnila).

V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.

V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za izplačilo iz naslova odkupne vrednosti zavarovanja zaradi izstopa iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ni navedeno med dohodki, ki so izvzeti iz obdavčenja oziroma je celo izrecno navedeno kot obdavčljivo med drugimi dohodki (po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2).

Po drugem odstavku 68. člena ZDoh-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih.

Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.