Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati…

Izpodbijani sklep o neizločitvi uradnih oseb in zavrženju zahteve za odstop krajevno drugemu pristojnemu organu, v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka DIN v zadevi odmere davka od nenapovedanih dohodkov, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje prej opisanega materialnega pogoja za upravni akt in s tem pogojev, da bi se izpodbijal s samostojno tožbo.

SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti,…

Premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oz. kot posledico kaznivega dejanja in predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Navedeno povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka v 15. členu in 18. členu ZDoh-2. Vendar ta tožnikov ugovor predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker pa v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, v konkretnem primeru ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to zatrjuje tožnik v predmetni zadevi.

Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi in odraža samo naravo instituta…