Toženka je zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi zavezančeva dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd. Zato je sodišče tožbi zoper izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe in citirane sodbe Vrhovnega sodišča.

Predlog se zavrne.

Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo o odmeri dohodnine od obresti za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 odmeril davek. Tožnik je davčnemu organu še pred zapadlostjo plačal znesek po tej odmerni odločbi z uporabo QR kode na plačilnem nalogu, a je kljub temu del dohodnine od obresti po tej odmerni odločbi ostal neplačan, posledično pa izdan izpodbijani sklep, saj je davčni organ na podlagi 93. člena ZDavP-2 s plačilom poravnal že zapadlo obveznost za plačilo dohodnine od oddajanja premoženja v najem.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.

Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.