Monthly Archives: July 2025

Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU “erga omnes” in “ex tunc”.

Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle “sale and lease back”, ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji…

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.

Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, “da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa “missing trader” je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za “missing trader” družbe.” Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil.

Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh…

Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.