Predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj odločitev toženke, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje za obveznost 6.745,83 EUR, ki je ugotovitvene narave. Če bi sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, bi s tem ponovno odločalo o že razsojeni stvari (ne bis in idem).

Tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne izkaže nobenih drugih razlogov navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe v celoti ustavil še za preostale obveznosti.

Primernost pravne ureditve procesnih institutov, kamor sodi tudi normiranje pravnih sredstev, in njihova učinkovitost nista obnovitveni razlog. Razlog za obnovo postopka nista niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja niti nepravilna uporaba materialnega prava, ki ju tožeča stranka uveljavlja z navedbami, da je davčni organ zmotno ugotovil obstoj terjatve iz naslova civilnopravnega razmerja, ne da bi upošteval nastop zakonite cesije.

Iz pravne teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da postopka ni mogoče obnoviti zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji dokončne odločbe v prejšnjem postopku, nadalje pa tudi ne zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku ali njihove spremembe po dokončni odločbi.

V letu 2016 je tožnik dobavil blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 družbi A., zato je bil tožnik dolžan izdati račun in od dobave spornega blaga obračunati DDV. Dobava sporne kino opreme družbi A., kot jo opredeljuje 3. člen ZDDV-1, je bila tudi po mnenju sodišča opravljena. Sodišče tudi sodi, da v primeru obravnavanega dobropisa ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno, kot to zatrjuje tožnik. Dobava spornega blaga je bila v letu 2016 dejansko opravljena, obdavčljiv dogodek, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZDDV-1, je nastal, zato je bil tožnik v zvezi s to transakcijo dolžan izdati račun in z njim tudi obračunati DDV. Popravek obračunanega DDV pa se izvede le v primeru, če so izkazani vsi zakonski znaki oz. zakonsko določeni pogoji iz 39. člena ZDDV-1.

Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.

V izpodbijani odločbi je prišlo do nepravilne uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, s tem ko se je korigiralo stanje tožnikovega premoženja na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja za terjatve, katerih obstoj ni sporen. Uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ob ugotovljeni davčni zlorabi bi vodila v korekcijo nabavne vrednosti delnic ob končni odsvojitvi kapitala, v kolikor pravica do odmere po pravilih iz 125. in 126. člena ZDavP-2 še ni zastarala.