Prenos poslovne dejavnosti pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da se mora ugotoviti, da je bil tak prenos izveden brez ustreznega tržnega nadomestila (kot velja pri prenosu premoženja na podlagi prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2) med pridobiteljem in prenositeljem. To pa tudi pomeni, da porok jamči za poplačilo tujega davčnega dolga le do ocenjene vrednosti tako prenesene poslovne dejavnosti.

V obravnannem primeru se ugotavlja prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij z dobavitelji, pa tudi z najemodajalcem, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), z isto delovno silo (pri čemer pravna podlaga zaposlitve oziroma pomanjkanje le-te za odločitev ni bistveno), pod istim imenom oziroma znakom gostilne (goodwill), tudi oprema je bila…

Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.

V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko…

Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna…

V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.

Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka.

Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka…

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe.

Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt – v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.