Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije.

Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC).

Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.

V primeru, da je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za obdavčitev uporabi slovensko materialno pravo.

Davčni organ je po presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko je dohodek tožnika iz tega naslova, kljub temu, da je njegova obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, obravnaval kot regres oziroma dohodek primerljiv regresu in ga obdavčil na enak način, ko če bi tožnik regres v tej višini prejel pri slovenskem delodajalcu.

Dejstvo, da je tožnik v Avstriji iz naslova plač zaradi avstrijske zakonodaje plačal višji davek, kot bi ga v primeru, da bi dohodek prejel v Sloveniji, ne predstavlja neenake obravnave.