Z vidika davčnega prava se pokaže, da je izplačilo spornega zneska, ki presega vrednost iz pogodbe, in ki je bilo opravljeno že po njeni sklenitvi, samostojna transakcija, ki ne podleže obdavčitvi z davkom od dohodka iz kapitala in ki obenem ne predstavlja dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivala na že opravljeno davčno odmero. Čim pa je tako, in obravnavanega dohodka tudi ni mogoče uvrstiti med druge vrste dohodkov, ki so našteti v 105. členu ZDoh-2 oziroma med dohodke, ki so izvzeti iz obdavčenja, kar je v obravnavanem primeru nesporno, se pokaže, da gre lahko pri izplačanem znesku le za drug dohodek iz zgoraj citirane določbe ZDoh-2, ki je kot tak predmet obdavčitve z dohodnino na način na podlagi zakonskih določb, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi.

Akt, ki (v izreku) ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne posega v tožnikov pravni položaj. Prav za tak akt gre v obravnavanem primeru. Z izpodbijano odločbo, ki pomeni enega od načinov končanja postopka nadzora, namreč tožniku ni bila odmerjena davčna obveznost. Z njo tudi ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi. V njej so vsebovane zgolj ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki so vsebovane tudi v zapisniku, in sicer so navedena konkretna tožnikova ravnanja, s katerimi je po ugotovitvah organa kršil peti odstavek 7. člena ZDavPR.

V zvezi z najemom vozila se je Sodišče Evropske unije že izreklo, da ne gre za dobavo blaga, ampak je treba tak najem načeloma šteti za opravljanje storitev. Z vidika DDV pa je pomembno nadaljnje razlikovanje med finančnim in poslovnim najemom, in sicer iz razloga, ker se izročitev blaga v finančni najem pod določenimi pogoji za namene DDV obravnava kot dobava blaga. V skladu z 11. členom ZDDV-1 namreč pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, je za finančni najem značilen prenos večine prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, na lizingojemalca (najemnika). To, da se prenos lastništva opravi ob izteku pogodbe ali da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, sta značilnosti,…

Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od…

Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.