Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoča uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v primeru, ko davčni organ ugotovi sicer pravnoformalno pravilno izveden odkup lastnih poslovnih deležev (skladno s pravili ZGD-1), z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, vendar pa je na podlagi dejstev in okoliščin mogoče ugotoviti objektivne okoliščine, ki kažejo, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili bodisi pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje takšnih pravnih poslov?

Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN.

Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po…

Ključna pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju sta verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, kar mora davčni organ v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDavP-2 ustrezno obrazložiti v sklepu o zavarovanju. Napačno je zato tožbeno stališče, da bi moral davčni organ ugotavljati nadaljnje objektivne okoliščine, s katerimi bi utemeljeval pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. V tem delu je prišlo do zakonske spremembe, na podlagi katere davčnemu organu v primeru davčnega dolga, ki presega 50.000,00 EUR, ni treba več izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost). Davčni organ v primeru, ko dolg dosega zakonsko določen znesek, nima diskrecijske pravice oziroma pravice prostega preudarka, da sam odloča, ali bo zahteval zavarovanje ali ne.