Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.

Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.