Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni…

Tožena stranka je v svoji prvi odločbi, s katero je odpravila prvo odmerno odločbo z dne 24. 11. 2015, ugotovila kršitev tožničine pravice do izjave, saj se v prvem postopku tožnica ni imela možnosti opredeliti do spornega dohodka iz tujine. Če pa tožnica te možnosti ni imela, tudi ni imela možnosti uveljavljati spornih stroškov. Stališče tožene stranke, da je bila kršitev v ponovljenem postopku ustrezno odpravljena že s tem, ko je bil upoštevan ugovor v zvezi z vrsto dohodka, ni pravilno. Ob dejstvu, da se tožnica ni imela možnosti se izjaviti glede spornega dohodka pred izdajo odmerne odločbe, prav ta okoliščina predstavlja utemeljen razlog za navajanje novih dejstev in dokazov že v pritožbi, kot to določa tretji odstavek 238. člena ZDavP-2, vsekakor pa tudi v ponovljenem postopku odmere dohodnine.

V tožnikovem primeru je prišlo do prepozne izdaje odločbe o odmeri, za ta primer pa je tožnik imel na voljo redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel izdajo odločbe. Tako njegov pravni položaj ni bil odvisen od ažurnosti delovanja upravnih organov, temveč od tožnikove lastne odločitve, ali se bo poslužil pravnega sredstva po četrtem odstavku 222. člena ZUP ali ne.

Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C., kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče tudi A. A. Iz navedenega izhaja, da sta bila tožnik in A. A. na podlagi uradnih evidenc evidentirana na istem naslovu in sta bila 30. 6. 2019 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljena na istem naslovu. Prijava stalnega ali začasnega bivališča v enem ali več gospodinjstev je eden od zakonskih pogojev za opredelitev kmečkega gospodinjstva (drugi odstavek 69. člena ZDoh-2).