Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da je odločitev toženke glede uvrstitve tožnikov vložkov za čevlje v tarifno številko KN 6406 90 50 pravilna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni sporno, da so vložki za čevlje izdelani po meri uporabnika, kar pa še ne zadostuje za uvrstitev v tarifno oznako KN 9021, saj se vanjo uvrščajo tudi masovno izdelani ortopedski pripomočki.

Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP), zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena ZPP.

Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.

Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in…

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.