V kolikor tožnica s sklicevanjem na drugi odstavek 76. člena ZDavP-2 zasleduje razlago, po kateri naj bi sklep o davčni izvršbi vseboval tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika, sodišče ugotavlja, da 151. člen ZDavP-2 davčnemu organu ne nalaga te obveznosti. Analitičnemu prikazu terjatev in obveznosti ter njihovemu spreminjanju je namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni organ vodi po 63. členu ZFU.

S 1. 1. 2017 je začela veljati novela ZDoh-2R, s katero je bil 7. členu ZDoh-2 dodan nov drugi odstavek, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. V drugem odstavku 7. člena zakon določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2 šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Glede na spremenjen zakon in podane ugovore je torej treba ugotavljati tudi morebitno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zgolj dejstvo, da sta bila na podlagi navedenega posla družbenika zavezana plačati manj davka kot v primeru, če bi jima družba izplačala dobiček, po stališčih sodne prakse ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi, kot enega od pogojev za utemeljitev zlorabe. Tudi dejstvo, da gre za posel, sklenjen med povezanimi osebami, samo po sebi ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika (oziroma več družbenikov) njegovi lastni družbi.

Davčni organ je torej v ponovljenem postopku nadzora dopolnjeval ugotovitveni postopek. V takšni procesni situaciji pa bi moral zaradi zagotovitve pravice do izjave v polnem obsegu pred izdajo izpodbijane odločbe izdati in stranki vročiti zapisnik o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora. V zvezi z njimi bi tožnica glede na prejšnji postopek lahko ponudila nove argumente, za kar je bila potencialno prikrajšana. Ker organ zapisnika ni izdal, s čimer je tožnici omejil pravico do izjave glede relevantnih dejstev, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.